Razkritja sibirske šamanke: »To ni predstava, ampak delo«

Aleksander Krjažev / RIA Novosti
Na jugu Sibirije, skriti med gorami, stepami in tajgo, živi hakaško ljudstvo, ki je ohranilo starodavno šamansko tradicijo. Še danes izvajajo obrede, v katerih se zahvaljujejo duhovom, svoje prednike pa častijo ob velikih pogrebnih gričih. RBTH je uspelo organizirati obisk ene izmed najmočnejših hakaških šamank.

Šamanka Marija Sagalakova s tihim glasom povabi štiri ljudi, ki so prišli po njeno pomoč, v svoj jurt (tradicionalno hakaško prebivališče).

Sagalakova je dobrosrčna ženska v svetli obleki; njen pogled je miren in v laseh nima peres. Pri vhodu v jurt goste pozdravi maček. Notri med tradicionalnimi hakaškimi kostumi in gospodinjskimi pripomočki v kotu visijo tudi ruske pravoslavne ikone.

»Od moje matere so,« šamanka razloži z nasmehom. »Vsa verstva spoštujem. Bistvo vseh verstev je enako, le da ga vsako drugače razlaga.  Vsi verjamejo, da obstaja višja sila. V 65 letih življenja še nisem srečala nobenega ateista. Vsi v nekaj verjamejo.«

Sredi sobe je na zemeljskih tleh odprto ognjišče, za njim pa je postelja, pokrita s kultnimi predmeti. Vsa svetila v jurtu so zastrta, le polena v ognjišču tlijo.

»Sedite okrog ognjišča, tako da boste gledali v ogenj,« reče Sagalakova. Ko se vsi namestimo, po zemeljskih tleh glasno udari medvedova šapa, privezana na trak.

»To je duh te hiše, varuje vhod v jurt. Če pade na tla, to pomeni, da je vstopil nekdo, ki ima pohlepen namen,« reče Sagalakova.  S postelje vzame boben in ga podrži ob ognju, da ga posuši.

Boben vsakega šamana je enkraten, svojo dušo ima. Lahko se spremeni v jezdno žival in šamana ponese v različne svetove, ali pa postane šamanovo orožje v boju proti duhovom. Po šamanovi smrti kožo na bobnu prebodejo.

»Pripravite hrano,« reče šamanka.

Vir: Ilja Pitašov / RIA Novosti

Vodko, surovo meso, piškote, kruh, mleko –  v skladu z navodili duhov prednikov so obiskovalci vse to prinesli k ognju.

Hakaško ljudstvo živi v tajgi in stepah južne Sibirije v dolini reke Jenisej, druge največje reke v Rusiji.

Kljub preganjanju v sovjetskem obdobju so Hakažani ohranili svoj jezik, svoje običaje, svojo kuhinjo, tradicijo in svoje legende.

Najstarejši kulturni spomeniki v Hakaziji, kjer se je začela ruska arheologija, izvirajo iz bronaste dobe. To so večinoma jamske poslikave in veliki pogrebni griči, za katere Hakažani verjamejo, da posedujejo posebno moč.

Po legendi te kraje obkrožajo poti duhov. Noben Hakažan ne bi tu prespal noči ali zgradil hiše na teh poteh, saj bi ga sicer duhovi kaznovali.

Glavni duhovi v hakaški hierarhiji so duhovi gora, kar ni presenetljivo, glede na to da precejšen del njihovega ozemlja pokrivajo gore.

Miti pravijo, da je tudi izvor hakaškega ljudstva povezan z gorami in da je nekoč vsaka družina imela svoj sveti gorski vrh. Toda etnologi menijo, da Hakažani izhajajo iz stepskih ljudstev, ki so živela v mongolskem cesarstvu, po njegovem razpadu sredi 14. stoletja pa so ustanovili svojo državo. V 18. stoletju je Hakazijo osvojilo rusko cesarstvo.

Po popisu prebivalstva iz leta 2010 Hakažani predstavljajo 12 odstotkov prebivalstva republike Hakazije (63.000 ljudi). V celotni Rusiji pa jih je približno 75.000.

Vir: Shutterstock

Šamanizem je v družini

Sagalakova ima veliko družino, za katero goji zelenjavni vrt in sadovnjak, poleg tega skrbi za živino, kuha, čisti po hiši in poleti pazi na otroke. Legenda pravi, da njena družina izhaja od velikega šamana, Sagalakova pa je svoj dar podedovala od očeta.   

Sagalakova ima že od otroštva zelo močno intuicijo, toda prave šamanske sposobnosti je pokazala šele, ko je imela 40 let in se je rodil njen najmlajši sin. Vsakič, ko je sedla k njemu, da bi mu zapela uspavanko, je namesto uspavanke iz nje prišlo grleno petje. Tri leta za tem je bila devet mesecev paralizirana in ves ta čas so se ji prikazovale enake sanje. Niti zdravniki niti psihoanalitiki niti duhovniki ji niso mogli pomagati.

Nazadnje se je Sagalakova odločila, da gre po pomoč k šamanom. Povedali so ji, da je njena usoda ta, da mora pomagati ljudem in da bo umrla pri 50 letih, če se ne bo odprla duhovom. Na nikogar se ni mogla obrniti po pomoč. Njen šamanski oče ni mogel prenesti znanja neposredno nanjo, saj so v Sovjetski zvezi šamane preganjali. Svoje obrede je izvajal na skrivaj.

Ko je v transu, Sagalakova prisluhne sama sebi, saj se ji zdi, da besede, ki jih izgovarja in obredi, ki jih opravlja, prihajajo od nekod zgoraj. O svojem početju hrani zapiske, saj želi olajšati delo svojim potomcem.

Največji rokopis v njeni zbirki je knjiga obiskovalcev. Ljudje skoraj vsak dan prihajajo k Sagalakovi. Tudi ko ni obiskovalcev, ima veliko dela, saj bi jo sicer duhovi kaznovali.

Legenda o šamanih v družini Sagalakov

Pred davnim časom je mogočen šaman svojim sinovom kupil mlado dekle iz hakaške družine. Njena lepota ga je tako očarala, da ji je dovolil izbrati, s katerim izmed njegovih treh otrok se bo poročila.

Vir: Ilja Najmušin / Reuters

Toda v resnici ni imela prave izbire. Po hakaški tradiciji se mlajši bratje nimajo pravice poročiti, če najstarejši brat še ni poročen. Čeprav je dekle imelo najmlajšega brata najraje, je morala izbrati najstarejšega. Pred poroko je nekajkrat poskušala pobegniti od šamanove družine, toda vedno so jo našli in jo pripeljali nazaj.

Nekega dne, ko je bila že osem mesecev noseča in je niso več tako pozorno nadzorovali, je pobegnila v tajgo. Jedla je jagode in gobe, hodila naprej in iskala ljudi, nazadnje pa je blizu neke vasi rodila otroka.

Izmučena je zavila otroka v obleko in se razgledala naokrog: povsod so bili enaki bori in cedre, nenadoma pa je zagledala rdečo jerebiko. Otroka je položila pod drevo in se odpravila po pomoč k najbolj siromašnemu jurtu na obrobju vasi.

V jurtu je živel le star par. Medtem ko je starka pazila na dekle, je starec odšel po dojenčka. Med borovci je našel jerebiko, potem pa je na cedri nasproti jerebike zagledal orla, ki je imel okrvavljen kljun.

Starec je najprej pomislil, da je orel ubil otroka, toda ko se je približal jerebiki, je videl da je otrok živ in zdrav, okoli njega pa ležijo razkosana trupla plenilcev. Nobenemu se ni uspelo približati otroku, saj ga je varoval orel.

Ko je otrok zrasel, je postal veliki šaman, prvi v družini Sagalakov.  Že pri devetih letih je pričel zdraviti ljudi.

Skrivnostni obredi

Boben se posuši in šamanka začne nalagati polena na ogenj. Ta se razplamti in nekdo v njem opazi odprto čeljust.

»Poglejte, hrana pada z ognjišča. Ste že videli drevesa, okrašena s trakovi. Ljudje nanje ovešajo trakove zato, da bi se jim izpolnila želja. Rdeči trakovi so prošnje bogovom sonca in ognja, zeleni trakovi nagovarjajo bogove narave, modri trakovi bogove neba, beli trakovi pa simbolizirajo čiste misli, ko človek cel dan ne more pomisliti na nič slabega. Veter šelesti v trakovih in želje se uresničijo. Poleg takega drevesa, blizu prostora za štoparje, se mora človek vedno ustaviti in tam pustiti piškot ali slaščico ali nekaj kovancev. Toda ogenj mi je pokazal, da tega ne počnete.«

Hakazijci so sebe vedno imeli le za obiskovalce Zemlje, njeni pravi gospodarji pa so gorski duhovi. Za sporazumevanje z njimi so ustvarili poseben obredni jezik. Hakazijci verjamejo, da čim močneje je nekdo povezan z duhovi, tem uspešnejši in bogatejši je.

Vir: RIA Novosti

»To ni predstava, ampak delo, težko breme, ki mi ne pušča veliko časa zase,« pravi Sagalakova. »Nekateri mislijo, da je za to, da postaneš šaman, potrebno le kupiti boben in tolči nanj. Ali pa da je dovolj, da se ljudje zberejo in začnejo izvajati obrede (kamlanje). Toda kako bi to lahko delovalo? Vsak šaman ima drugačnega duha. Jaz se nikoli ne bi postavila poleg temačnega šamana.«

Nazadnje si Sagalakova nadene tradicionalen kostum: rdeče oblačilo, ki je na sredi prerezano, in črno kapo z izvezenimi školjkami, ki je okrašena s trakovi, in ji pokriva skoraj ves obraz.

»Poglejte v ogenj ter vse prosite odpuščanja in tudi sami vsem odpustite. V njem požgite vse svoje skrbi. Nobene potrebe ni po posebnih besedah ali molitvah, le spregovorite iz srca,« reče.

Potovanje v deželo duhov

Šamanka zapre oči in začne izvajati kamlanje: potuje po vesoljnih svetovih, se pogovarja z duhovi, gleda skozi njihove oči in jim dovoli, da vstopajo vanjo.  V krogih hodi, zdaj poje, zdaj se čudno smeji, zdaj šepeta, zdaj kriči, zdaj oponaša žuboreč potok ali ptičje čivkanje, zdaj se z nekom pogovarja.

Po bobnu udari z ragljo v obliki drevesnega lista, ki simbolizira to, da je njena lastnica  gospodarica vseh štirih elementov.

Nad glavami nadarjenih ljudi udari po zgornjem koncu bobna – to je višji svet, ki ga naseljujejo bogovi. Šamanka se vsa iz sebe vrti.

Nad glavami bolj prizemljenih  ljudi udari po sredini bobna – to je svet ljudi in duhov narave.

Nad glavami krhkih duš in tistih, ki so nagnjeni k drugemu svetu, udari po spodnji polovici bobna – to je svet podzemnih duhov.

Vir: Maria Karnauhova

Poleg tistih, ki so polni jeze in zavisti, šamanka povesi svoje roke. Duhovi sedejo na njena ramena in jo potisnejo dol.

»Končala sem, lahko odidete,« reče šamanka svojim obiskovalcem in spusti ragljo.

Vonj gorečih zelišč je omotičen. Šamanka enemu izmed obiskovalcev pove, naj se spoprijatelji z Luno in naj ji pokaže svoje bradavice, da mu jih bo vzela. Drugega osvobodi od duha prednika, ki je močno vplival na njegovo življenje, spet drugega za vedno osvobodi nočnih mor.

Šamanka je medij naravnih sil, nekdo, ki ljudi spravi v harmonijo z naravo in duhovi. Po koncu obreda Sagalakova razstavi zaščitniške amulete, ki jih je sama naredila.

»Včasih se zbodem v prst in na amulet pade kapljica krvi. Zaradi te žrtve postane zelo močan. Včasih se vse niti prepletejo in ure porabim za to, da jih razpletem. Vso energijo porabim za to.

»Po izbiri amuleta lahko presodim, kakšni so ljudje. Mimogrede, ta amulet je zelo dober za sklepe,« reče Sagalakova in pokaže na leseni okras. Vidimo lahko, da ima na eni roki šest prstov.

Šamanka si sleče obredno obleko, si obriše čelo in utrujena sede poleg ognja.

Marija Sagalakova. Vir: Maria Karnauhova

»Ljudje mi pravijo, da imam vedno dosti denarja. Seveda ga imam, ko pa tako trdo delam! Dandanes ljudje ne delajo več. Mislim, da je to bolezen. Na deželi živijo, pa nimajo zelenjavnega vrta. Kako je lahko prišlo do tega? Ljudje ne delajo več in ne cenijo dela drugih.«

»Če bi bilo drugače,« pravi, »bi šamani imeli manj dela. Nenazadnje je šamanova naloga pomagati ljudem, pripeljati dobroto v njihova življenja. Pogovarjam se z ljudmi in dobro se počutim, ker se oni počutijo bolje. Zdaj znajo zavarovati svojo prihodnost. Naša moč je v veri v ljudi.«

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.