“Smešni mali Miška” - maskota Olimpijade v Moskvi leta 1980

Kako se je začela zgodba z olimpijsko maskoto?

Viktor Čižikov: Takrat sem bil zaposlen pri založniku otroških knjig in nisem imel pojma o izboru za olimpijsko maskoto. Vse se je zgodilo po naključju. Moj prijatelj se je srečal z enim od voditeljev Ruske zveze umetnikov, ki mu je povedal, da poteka izbor. Dejal je, da je Olimpijski komite prejel že 40,000 različnih verzij medvedov, med katerimi žirija ni mogla najti primernega.

Predlagal mu je, da bi se vključili tudi umetniki za otroke. Dali so nam enomesečni rok. V roku enega tedna smo s svinčnikom narisali skice – več kot 100 medvedov – in jih odnesli na Olimpijski komite. Čez nekaj časa je moja žena na ulici srečala mojega prijatelja in ga vprašala: “Zakaj si tako žalosten?” Odgovoril je: “Pravkar sem izvedel, da so izbrali medveda, ki ga je narisal Vitka ( pomanjševalnica imena Viktor) in ne mojega.”

Viktor Čižikov. Fotografija: Vjačeslav Un Sa-sin / TASS

Torej so izbrali vašo skico. Ste potem od Komunistične partije glede podobe prejeli kakšne posebne napotke?

V.C.: Moram sem narisati medveda, ki bo drugačen od vseh ostalih medvedov, ki jih je ustvarilo več tisoč umetnikov. Pred menoj je bila zelo zahtevna naloga. Naše države pod nobenimi pogoji ne bi smeli obtožiti plagiatorstva. Miška je, hvala bogu, opravil izpit. 

Vaš Miška je popolnoma drugačen od medvedov, ki jih zelo radi uporabljajo tuji mediji.

V. C.: Ruskega medveda so zelo radi uporabljali v političnih karikaturah (to velja še zdaj, op.ur). Šlo je za obscenega, grobega medveda. Sam sem želel ustvariti optimistično podobo, ki bo vzbujala najboljša človeška čustva. Dolgo je trajalo, da sem uspel ustvariti Miško z olimpijskimi kvalitetami. Najprej sem razmišljal, da bi mu na glavo poveznil večbarvno kapo – z barvami vseh zastav držav, ki so sodelovale na Olimpijadi. A če bi se odločil za kapo, bi mu pokril ušesa. Bi mu okoli vratu obesil medalje?Ampak nosijo jih vse maskote. Tudi bober v Kanadi je imel medalje.

Rekli so, da me je za ustvarjanju Miške navdihnila podoba  mojega sostanovalca, skladatelja Valerija Zubkova. Temu nisem oporekal, dober človek je. Miška z olimpijskim pasom se mi je prikazal v sanjah. To se mi je zgodilo večkrat, ko sem delal na sliki. Glavna stvar je, da takoj vstaneš in podobo narišeš, drugače jo boš pozabil. 

Avgusta 1977 je v Moskvi potekala razstava, na kateri je sodelovalo 64 medvedov. Ogledal si jo je tudi predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, Lord Michael Killanin. Gledal je in gledal, pred mojo stvaritvijo pa se je nenadoma ustavil in dejal: “To je to!” O tem mi je pripovedoval neki novinar.

Z Olimpijskega komiteja so me poklicali šele čez mesec dni. Verjetno so čakali potrditev Komunistične partije. “Čestitamo, izbrali smo tvojega medveda.” To je vsa biografija medveda. Stal me je ogromno živcev.

Olimpijski Miška se med zaključno slovesnostjo 22 Poletnih olimpijskih iger poslavlja z osrednjega stadiona z imenom Lenin. Fotografija: Nikolaj Naumenkov / TASS 

Mislite postopek za registracijo avtorskih pravic?

V.C.: Nič nismo pravno formalizirali. Prosili so me, da podpišem dokument, s katerim sem potrdil, da sem opravil delo pod naslovom “Smešni mali medved”

Za moje delo mi je Olimpijski komite na roke plačal 1,300 rubljev, nekaj pa sem dobil tudi na svoj bančni račun. V celoti sem prejel 2,000 rubljev (povprečna mesečna plača v Sovjetski zvezi je leta 1980 znašala 120 rubljev – RBTH )

Na maskoti je slonelo več kot 90 odstotkov olimpijske propagande. Ampak to ni glavna stvar. Po Olimpijadi leta 1980 se je odnos sveta do nas znatno izboljšal, velika zasluga za to pa gre prav Miški. Dobil sem nenavadno nalogo, ki sem jo dobro opravil.

Kampanja proti ruskemu u0161portu za svetovno obu010dinstvo

Šlo je za redko srečo. Rad ga imam kot lastnega otroka. In zelo sem hvaležen Tumanovu, direktorju Olimpijade 1980, ker je ustvaril odlično podobo medveda na tribunah. Se spominjate, ko po njegovem licu spolzi solza? Moje podobe niso izkrivili, kar ne moremo reči za gumijastega Miško, ki je ob koncu zaključne prireditve poletel iz stadiona. Sam bi izbral povsem drugačne proporce. 

Podobe Miške so se potem pojavile po celem svetu. Nič nisem bil presenečen, ko sem ga videl v različnih preoblekah: kot stekleničko za parfum, na primer, ali denimo kot škatlico za vžigalice. V Pragi moj Miška celo promovira Muzej komunizma. Upodobljen je na plakatu z jurišno puško Kalašnikov – čeprav v očeh Miške ostaja upanje za mir. 

Članek je objavljen v skrajšani obliki. Najprej je bil objavljen v časopisu Rossijska Gazeta.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.