Sedem dejstev o skladatelju Šostakoviču, ki ga igrajo po vsem svetu

Skladatelj Dmitrij Šostakovič, 1958. Vir: Lev Ivanov / RIA Novosti

1. Skladatelj je igral na klavir

Šostakovič se je že v otroštvu odločil, da bo svojo življenje posvetil glasbi. Leta 1919 se je vpisal na Petrograjski konzervatorij. Ravnokar je izbruhnila revolucija in komaj se je končala prva svetovna vojna, ko je v državi že divjala državljanska vojna. Učilnice konzervatorija so bile mrzle, a Šostakovič nikoli ni razmišljal, da bi se odpovedal glasbi, in je vsak dan hodil na koncerte filharmonije. Leta 1923 je opravil izpit za pianista-ilustratorja v kinu. Med uro in pol, ko se je predvajal film, je Šostakovič improviziral. Tiste fragmente, ki so mu bili všeč, je ohranjal, razvijal in jih ponavljal – tako je za vsak lik v filmu ustvaril lastno melodijo.

 2. Nameraval je postati pianist

Šostakovič po zgledu drugega znamenitega ruskega skladatelja Sergeja Rahmaninova ni nameraval samo pisati glasbe, temveč tudi izvajati koncerte. Leta 1927 je sodeloval na 1. Mednarodnem tekmovanju pianistov Chopina. V Varšavi je odigral nekaj svojih skladb, a je prejel le častno diplomo.

Šostakovič uživa prosti čas v okolici Leningrada. Vir: Aleksander Konkov / TASS

3. Njegovo diplomsko delo igrajo po vsem svetu

Dmitrij Šostakovič je končal konzervatorij pri 19 letih. Njegovo zaključno delo je bila Prva simfonija. Simfonijo je slišal nemški dirigent, skladatelj in vodja berlinske mestne opere Bruno Walter. Takoj je prosil za partituro in leta 1927 so simfonijo prvič odigrali v tujini. Kmalu po Walterju sta njegovo delo dirigirala še Leopold Stokowski in Arturo Toscanini.

  4. Njegova simfonija je odmevala v blokiranem Leningradu

Svojo sedmo simfonijo je skladatelj začel pisati septembra 1941, ko je že izbruhnila Velika domovinska vojna. V Leningradu je sestavil tri dele nove simfonije, zaključil pa jo je decembra v Kujbiševu. Avgusta 1942 je Sedma simfonija zazvenela v Leningrajski filharmoniji. Kljub težkim življenjskim pogojem so glasbeniki našli moči za vaje in nastop pred občinstvom. V dvorani ni bilo prostega mesta. Čeprav se bombardiranje mesta ni zaustavilo, v dvorani niso izključili luči. Simfonijo je poslušal ves Leningrad, z njim pa tudi ves svet: partituro so na mikrofilmih dostavili v Anglijo in ZDA.

5. Bil je avtor oper in priljubljenih sovjetskih pesmi

Šostakoviča vsi dobro poznajo kot avtorja velikih glasbenih del. Napisal je 15 simfonij, tri balete in tri opere. Toda njegovi interesi so bili še veliko širši. Je namreč tudi avtor klavirskega cikla preludijev in fug, operete Moskva-Čeremuški, filmske glasbe, simfoničnih poem in vokalnih ciklusov na osnovi pesmi Jevgenija Jevtušenka, Aleksandra Bloka, Michelangela, Guillaumeja Apollinaireja in Federica Garcie Lorce.

6. Na osnovi njegove glasbe so napisali himno sovjetske kozmonavtike

Fragment iz pesmi Domovina sliši – Domovina ve, ki temelji na Šoštakovičevi glasbi, je postal del »špice« Vsezveznega radia: v glasbeni odlomek so »vpletli« zvoke signala prvega umetnega zemeljskega satelita. To pesem si je ob vrnitvi na Zemljo prepeval tudi Jurij Gagarin. Pesem je zelo hitro postala glasbena tema sovjetske vesoljske panoge. 

7. Gogoljevo povest je spremenil v opero

Na osnovi satirične povesti Nos Nikolaja Gogolja je Šoštakovič napisal eno od svojih najbolj znanih del – opero Nos. Med avtorji libreta je bil poleg samega skladatelja tudi pisatelj Jevgenij Zamjatin. Prva uprizoritev je bila neuspešna: opero so iz repertoarja umaknili po 16 predstavah. Svetovno slavo je opera dosegla šele v šestdesetih letih, ko je niso začeli uprizarjati samo v Rusiji, ampak tudi v tujini. Za opero se je ponovno zanimanje pojavilo po letu 2000. Nos so uprizorili v Mariinskem teatru. V Rimski operi je uprizoritev režiral Peter Stein. Leta 2010 pa se je pojavila še v programu Metropolitanske opere (New York) – tam je Nos režiral umetnik William Kentridge.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.