Starodavni običaji ruskega božiča

Čas od 6. do 19. januarja v ruski kulturi velja za obdobje, ko se najbolj splača napovedovati prihodnost. Vir: ITAR-TASS

Čas od 6. do 19. januarja v ruski kulturi velja za obdobje, ko se najbolj splača napovedovati prihodnost. Vir: ITAR-TASS

V Rusiji pravoslavci praznujejo božič šele po novem letu – 7. januarja. Praznik še danes zaznamujejo številne navade in običaji, ki ne izvirajo samo iz krščanstva, ampak imajo tudi stare slovanske korenine.

Ruska cerkev praznuje božič po julijanskem koledarju oziroma »po starem slogu«, kot temu pravijo v Rusiji. Slog za sodobnim gregorijanskim koledarjem zaostaja kakšna dva tedna. Zato božič tukaj nastopi 7. januarja, ne pa 25. decembra, kot to velja za velik del Evrope. Vendarle pa pred mnogimi stoletji razlike med koledarji še ni bilo, zato so praznik Kristusovega rojstva tudi v Rusiji praznovali v času okoli zimskega sončnega obrata, kot to velja za preostalo Evropo.

Od tod so se nam do danes ohranile tudi najstarejše tradicije, ki so povezane še s predkrščanskim dojemanjem sonca, ki se je pozneje pripisalo božiču. Najbolj razširjena praksa prednikov na skupni zemlji je bilo napovedovanje vremena in letine glede na naravne pojave, ki so jih opažali na božič:

Zmrzal za božič – dobra žetev za kruh.

Metež na božični večer – zgodaj bo listje.

Če je božič topel, bo pomlad mrzla.

Če je ob božiču metež, bodo veliki roji čebel.

Če je ob božiču zvezdnato nebo, bo dobro uspeval grah.

Če so poti dobre za sani, bo dobro uspevala ajda.

Če je božič temen, bodo krave dajale veliko mleka, če je svetel, bodo nosile kure.

Da bi imeli bolj »natančno sliko« prihodnjega leta, so se kmetje, kljub kategorični prepovedi cerkve, obračali na vedeževalce. Božič je nastopil takoj po najdaljši noči v letu. Po slovanskih običajih so bili duhovi ravno takrat še posebej aktivni in so hoteli vzpostavljati stike z ljudmi. Čeprav so ljudje dejansko pričakovali odgovore od lešijev oziroma lesovikov (slovanski duh gozda) ali domovih (dobri ali zli duhovi v hišah), so se lahko v besedah zaklinjaki h Kristusu, Mariji in svetnikom.

Vedeževalo se je lahko o vsem: bogastvu v hiši, sreči, ženitvi v prihodnjem letu in podobno. Načini vedeževanja pa so bili lahko zelo različni: lahko so črpali iz sanj ali predmetov, lahko je šlo za pravo čarovništvo z žrtvovanjem živali na križiščih, kjer so se srečevale različne poti.

Naši predniki so bili najbolj iznajdljivi pri napovedih o usojencu. To ni presenetljivo: praznik božiča je poleg vsega ostalega označeval tudi konec 40-dnevnega posta, ko se ni smelo ženiti, zato je takoj po božiču nastopilo »obdobje porok«. Tako bi bil greh, da ne bi človek že prej izvedel resnice o svojem bodočem možu.

Najbolj ekstravaganten način, kako pojasniti osebnost bodočega soproga, pa je bil gotovo naslednji. Dekle se je ob polnoči odpravila v bajo (savno), si povesila čez glavo spodnji rob obleke in odkrila zadnjico. V savno je morala vstopiti vzvratno in govoriti: »Mužik bogati, udari me po riti dlakavi!« Če se bo telesa dotaknila dlakava roka, bo ženin bogat, če bo gola in trda, bo reven in grob, če bo mehka, pa bo imel soprog nežno osebnost.

To so bili nekateri poganski obredi, a je božič bogat z značilno krščanskimi običaju. Na božični večer je potrebno spoštovati najbolj strogi post: do pojava prve zvezde na nebu se ni smelo jesti ničesar, pa tudi sama hrana je bila precej preprosta in redka – pšenična kaša. To predstavlja svojevrsten poklon Betlehemski zvezdi, ki je povedala ljudem za rojstvo Jezusa Kristusa. Poleg mize se na seno položita tudi sočivo (postna jed iz prekuhanih zrn, navadno pšenice, včasih riža ali leče, op. prev.) in kompot. To je simbol za darove, ki so jih prinesli v hlev, kjer je bil mladi Kristus.

Splošna navada je bila tudi ta, da se je na dan pred božičem delilo miloščino. Gre za zelo star običaj, v katerem so sodelovali tudi sam car in vsi drugi dostojanstveniki. Od 16. do 17. stoletja je car ob božiču prepotoval zapore in ubožnice ter obdaroval prebivalce. Ko se je vedelo, da bo car delil denar, so se revni in ubogi zbrali iz vse Moskve.

Bogoslužje v pravoslavnih cerkvah se začne zvečer in traja do jutra. Po koncu bogoslužja verniki začnejo s slavjem: na mizo se položi praznične jedi, povabi se goste. Čez ves dan v hiše prihajajo tudi nepovabljeni, a nič manj zaželeni gostje: koledniki. Po običajih se je že od božičnega jutra slavilo Kristusa. S slavjem ali božičnimi pesmimi je praznovala vsa pravoslavna Rusija. V pesmih in kupletih so koledniki zaželeli srečo domovom in gospodarjem, gospodar pa jim je, v skladu z zmožnostmi, dal nekaj denarja ali domačega peciva. Znano je, da se je celo Peter I. vozil naokoli s pevci in slavil Kristusa po domovih bojarjev in trgovcev.

Božične slovesnosti trajajo še naslednjih 12 dni, ki jim pravijo »svjatki«, vse do naslednjega velikega krščanskega praznika – krsta.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.