Režiser Andrej Končalovski: Včasih premalo cenimo, v kako svobodni državi živimo

Režiser Andrej Končalovski na premieri filma Raj v Moskvi. Vir: Jekaterina Česnokova/RIA Novosti

Režiser Andrej Končalovski na premieri filma Raj v Moskvi. Vir: Jekaterina Česnokova/RIA Novosti

Med ruskimi filmi je bil v tej sezoni na mednarodni ravni najbolj uspešen film Raj Andreja Končalovskega. Za svojo režijo je Končalovski prejel nagrado na Beneškem filmskem festivalu, bil je v ožjem izboru za oskarja za najboljši film v tujem jeziku, a se ni znašel med finalnimi nominiranci, danes pa je v Bruslju prejel še mednarodno nagrado za kulturno toleranco. Režiser je za RBTH predstavil svoj film, razložil svojo kritiko proti Hollywoodu in spregovoril o umetniški svobodi v Rusiji.

V filmu Raj imamo dva glavna lika. Moški lik je Helmut, oficir SS, ki pride v koncentracijsko taborišče, da bi preiskal sume o korupciji. Ženski lik je ruska kneginja Olga, emigrantka, ki se je pridružila francoskemu Odporu in končala v koncentracijskem taborišču, ker je v svojem stanovanju pred gestapom skrivala judovske otroke. Nekaj let pred vojno sta imela romanco med počitnicami, zato sta lika sedaj pred bolečo izbiro. Če želi Helmut rešiti svojo mladostno ljubezen pred plinsko celico, mora žrtvovati svojo kariero in prepričanja, ona pa mora odgovoriti na vprašanje, kaj ji pomeni več – rešiti svoje telo ali rešiti svojo dušo.

Raj bodo v naslednjih tednih začeli vrteti v kinodvoranah v Evropi in ZDA. Pred premiero se je RBTH ekskluzivno pogovarjal z režiserjem Andrejem Končalovskim.

Končalovski je 10. septembra za svoj film dobil srebrnega leva na 73. mednarodnem beneškem filmskem festivalu. Vir: Geisler-Fotopress/Global Look Press Končalovski je 10. septembra za svoj film dobil srebrnega leva na 73. mednarodnem beneškem filmskem festivalu. Vir: Geisler-Fotopress/Global Look Press

Film govori o holokavstu. Tema še danes predstavlja brezmejni vir vsebin za svetovno kinematografijo, po drugi strani pa se ta tema mnogim zdi že zelo uveljavljena. Ni naključje, da je oskarje v zadnjih dveh letih pobralo kar nekaj filmov iz vzhodne Evrope, ki so govorili o holokavstu. Vam je kdo glede tega kaj očital?

Ne, čeprav sem pripravljen na vse očitke. Kaj pa je sploh očitek? To je samo interpretacija tega, kar je človek videl na ekranu. Po ogledu Raja se lahko nekomu zdi, da je šlo za film o holokavstu. Temu mnenju seveda ne bom nasprotoval. Lahko, da to drži v sistemu realnosti, ki ga ima gledalec. Jaz sem namerno iz Raja vzel vso enopomenskost. Sedaj me denimo sprašujejo o sceni, kjer se naša junakinja vrže za vrat esesovcu in govori, da je predstavnik velikega naroda, ki ima pravico do vseh grozodejstev. Zanima jih, ali je to mislila resno ali je bila ironična? Na to vprašanje ne odgovorim naravnost. Lahko, da je mislila resno. Lahko pa tudi, da je bila ironična.

Da ne bom preveč zahajal s prvotnega vprašanja, bom rekel takole: Raj seveda zame ni film o holokavstu. V filmu je prikazana tragedija judovskega ljudstva, ni pa to glavna tema filma. Zame je bilo veliko bolj pomembno, da sem naredil film o privlačnosti zla. Glavni lik filma – oficir SS – je neverjetno izobražen in privlačen moški. Ravno zato je vse skupaj tako grozno.

Prizor iz filma Raj. Vir: Kinopoisk.ruPrizor iz filma Raj. Vir: Kinopoisk.ru

Zdi se, da ste tega oficirja naredili po podobi glavnega lika romana Sojenice Jonathana Littella. Gre spet za naključne vzporednice?

Ne, ne gre za naključje. Imate popolnoma prav. Na zamisel o Raju je zelo močno vplival prav omenjeni roman. Prebral sem ga pred nekaj leti in bil naravnost pretresen. Zdelo se mi je, da je takšen roman nemogoče napisati – povsem dokumentarni roman, iz prve roke, ki omogoča bralcu, da pride v samo srce teme. Imam celo zamisel, da bi ga poskusil upodobiti v filmu. Vendar nisem prepričan, ali ga je sploh mogoče ekranizirati. Je pa zame dobra novica, da ste v Raju opazili Littelov roman.

Raj je doživel čudovito mednarodno usodo – dobil je nagrade na festivalih, prišel je v ožji izbor za oskarja, zagotovil si je pozornost občinstva. Vam veliko pomeni, ali bodo na Zahodu pravilno razumeli film?

Vse to z Benetkami in oskarjem je zame prijetno presenečenje. Hvala bogu, da se je tako izteklo. V letih, ko Zahod tako pritiska na Rusijo, tam hkrati vidijo film, ki jim lahko pojasni vsaj nekaj o Rusiji in Rusih. Mislim, da na Zahodu vse razumejo pravilno.

Vir: Kinopoisk.ruVir: Kinopoisk.ru

Tudi v Nemčiji?

Pri Nemcih je težje. Nasploh se mi zdi, da je nemški narod v katastrofalnem stanju. Ne zaradi migracij ali zato, ker so pod ameriško okupacijo. Dobesedno pod okupacijo – od konca druge svetovne vojne pa vse do danes se tam nahaja 80 tisoč ameriških vojakov. Katastrofalno stanje naroda pa ni prisotno zaradi tega, ker bi mu v glavo vbili občutek krivde. Ena stvar je, ko se občutek krivde pojavi spontano, in to pri generaciji, ki lahko in mora prevzeti nase odgovornost. Nekaj drugega pa je, ko se v ljudeh tako vcepi strah pred politično nekoreknostjo, da se bojijo lastne sence. Strašno je to gledati. Nimajo svoje kulture, je povsem uničena. Močno upam, da se bo spet dvignil veliki nemški duh, kar pa ne pomeni, da mora ta duh pripeljati do nacizma. Nemški duh so Hegel, Nietzsche, Schopenhauer. To je ta del evropske kulture, brez katere ni celo nas samih. Ker so tako Hegel, Nietzsche kot Schopenhauer vplivali na nas – in celo na Vladimirja Lenina.

Mislim, da bodo Nemci ob gledanju tega filma prestrašeni, saj stalno gledajo s strani in se bojijo reči, kakšno mnenje imajo o tem. Ko sem se z njimi pogovarjal, so spustili pogled in zardeli. Zanje je to zelo težko. Toda nova generacija ni nič kriva! Njihovi dedki so padli v tragično, zmedeno in strašno reko nacizma. Kaj imajo pri tem otroci in vnuki? Zaradi tega se pri njih začenja sublimacija, pojavljajo se obritoglavci in drugi ničvredneži.

Glavne vloge v filmu so pripadle nemškim igralcem.

Veste, kaj je najbolj zanimivo? Igralci, ki so živeli v vzhodnem delu Nemčije, ki je bila sovjetska, z veseljem igrajo vloge nacistov. Vsi iz zahodnega dela to kategorično zavračajo. To je zelo zanimiv fenomen, očitno psihološki. Še danes se bojijo, zlezlo jim je do kosti. Zato so naši Nemci v glavnih vlogah vsi iz Vzhodne Nemčije. Himmlerja pa tako in tako igra ruski igralec Viktor Suhorukov.

Vir: Kinopoisk.ruVir: Kinopoisk.ru

Po dolgem premoru ste se z Rajem vrnili v mednarodno kinematografijo v polnem pomenu besede. Naredili ste film v več jezikih, snemali ste v Nemčiji in Franciji, delala je evropska snemalna ekipa. Je na kraju snemanja prišlo do konflikta med mentalitetami?

Najtežje razlike so bile s tem, da ljudje, ki delajo z menoj, nikoli ne razmišljajo o urah. O tem moram razmišljati jaz. Oni ne razmišljajo, kdaj začeti in končati delo, saj jih čustveno povsem prevzame. Toda v Nemčiji je bilo drugače – pri njih je bodisi naravnost ali pod pravim kotom,  po diagonali ne gre. Bilo jim je sila čudno, ko smo se kakšen dan pri snemanju zadržali dve uri dlje. Bilo jim je čudno, ko smo snemali šest ur na dan namesto dvanajst. Prišli smo, posneli in končali. Mi smo odšli, oni pa so ostali še šest ur, da zaslužijo svojo plačo, čeprav niso imeli nobenega dela. Dve mentaliteti se nista ujeli. Mi jih razumemo, oni nas ne. Kar se tiče igralcev, pa ni bilo nobenih problemov – njihovo navdušenje nad vsebino je bilo takšno, kot mora biti.

V enem od intervjujev ste rekli, da se je z vašim prejšnjim filmom Poštarjeve bele noči začelo novo obdobje v vašem ustvarjanju. Je Raj nadaljevanje tega obdobja?

Da, seveda. Verjetno ste tudi sami opazili, da se dva filma po letu 2010 močno razlikujeta od tega, kar sem delal pred desetimi, dvajsetimi ali pa tridesetimi leti. Mogoče sem samo davno v mladosti posnel kaj takšnega.

Je na vaše režiserske poglede vplival tudi neuspeh Hrestača, ki ste ga pred 6 leti snemali v Hollywoodu?

Vse je vplivalo, tudi to. Takrat še nisem razumel, da ruski režiser v Hollywoodu nima kaj doseči. Tam si potreben samo kot obrtnik, če pa dobiš ambicije, da bi šel onkraj povprečja, ti začnejo metati polena pod noge. Zato nimam prav nobene želje, da bi se vrnil v Hollywood z njegovo prevladujočo hierarhijo, kjer ti dodelijo neko mesto na dnu piramide. Mimogrede, ste opazili, kako je Raj posnet v formalnem smislu?

Imate v mislih to, da vaši liki skoraj polovico filma sedijo in se pogovarjajo s kamero?

Točno to. Da napišeš scenarij, kjer ljudje na velikem platnu pol filma samo sedijo pred kamero in govorijo, je neke vrste popolna norost. Če bi takšen scenarij dal nekomu v hollywoodskem studiu, bi mi rekli: »Se ti je zmešalo?« Zato sem vesel, da zdaj živim v Rusiji, kjer so takšne norosti izvedljive. Na žalost včasih premalo cenimo, v kako svobodni državi živimo.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.