Študij v Rusiji: »Rusi imajo široko dušo in so v marsičem zelo odprti«

Press Photo
Z dvema študentkama rusistike smo se pogovarjali o njunih vtisih s študijske izmenjave v Rusiji. Kakšen je kulturni šok za Slovence, kako sta se počutili v Rusiji in kaj priporočata študentom, ki bi se želeli izobraževati v največji državi na svetu?

Kristina Štefanič in Mihela Božič sta študentki 2. letnika magistrskega študija rusistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki sta bili leta 2015 na polletni izmenjavi v Ruski federaciji. Kristina je obiskovala Inštitut Hercena v Sankt Peterburgu, Mihela pa se je odpravila »v provinco«, na Državno univerzo v Saratovu.

Danes in jutri se na sejmu Informativa na Gospodarskem razstavišču predstavljajo tudi ruske univerze, zato smo kolegici na kratko povprašali o nujnih vtisih.

Si doživela kakšen kulturni šok, ko si prišla tja?

Kristina: Malo kulturnega šoka je bilo. Za začetek že v študentskem domu, ki je bil še precej 'sovjetski'. Nenavaden je bil že sam način, da moraš imeti »propuske« (prepustnice), da sploh prideš v študentski dom. Te si moral stalno tudi nositi s seboj, saj te je lahko ustavil policist in si jih moral pokazati skupaj s potnim listom, da si pokazal, kje živiš. Je pa vse malo drugače. Recimo zima, s katero sem se soočila takoj na začetku, saj sem izmenjavo začela februarja. Se pa na vse navadiš.

Mihela: Kar se tiče samih Rusov, niti ne. Sem pa bila na univerzi, kjer je bilo veliko študentov iz bivše Sovjetske zveze, Afrike, tudi Irana in Iraka. To so bile kulture, s katerimi sem bila veliko v stiku in so bile povsem drugačne. Predvsem, kar se tiče muslimanskih držav, sem doživela kdaj kakšen čuden šok. Glede Rusov pa zagotovo drži tisti rek o široki ruski duši. Če bodo imele punce težak kovček in ga bodo vlekle po železniški postaji, naj jih ne bo strah. Gotovo bo priskočil na pomoč kakšen moški, pa naj bo star 15 ali 80 let.

Mihela Božič je bila na študijski izmenjavi v ruskem mestu Saratov ob reki Volgi. Vir: Osebni arhivMihela Božič je bila na študijski izmenjavi v ruskem mestu Saratov ob reki Volgi. Vir: Osebni arhiv

Kristina Štefanič se je odločila za študij v Sankt Peterburgu. Vir: Osebni arhivKristina Štefanič se je odločila za študij v Sankt Peterburgu. Vir: Osebni arhiv

Se je študij v Rusiji močno razlikoval od slovenskega?

Mihela: Veliko razlik niti nisem opazila, razlika je zlasti v drugih stvareh, denimo v stavbah. Preseneti te njihova varnost, kako moraš vstopanju stavbe pogosto pokazati dokument. Nivo nadzora te zelo preseneti, lahko imaš občutek, da ne veš, zakaj je tako potreben. Po programu (študirala je jezik) so precej podobni, kot pri nas, lahko pa poudarim, da imajo književnost na veliko višjem nivoju.

Kristina: Mi smo bili na inštitutu Hercena, ki je bolj namenjen tujim študentom, zato je bil program bolj podoben kakšni poletni šoli ruščine. Imeli smo predmete, kot so slovnica, fonetika, govorna praksa in tri izbirne predmete. Bilo je nekaj izpitov, pri slovnici so bili na koncu vsake teme testi, a to ni bilo na tako visokem nivoju, kot ga imamo doma. V našem programu so bili sami tujci. Ogromno je bilo Azijcev, zlasti Kitajcev, kar nekaj Japoncev, v skupini je bila študentka iz Koreje. Tudi kar nekaj Evropejcev je bilo, ena študentka je bila iz Avstrije, nekaj časa smo imeli tudi gospo iz Argentine ter gospo iz Jemna. Če si želel, je obstajala možnost, da se vključiš na rusko fakulteto, ampak si se tam moral bolj sam organizirati in hoditi na predavanja. Tam je nivo veliko višji in se je težje vključiti.

Kakšni pa so se ti zdeli sami Rusi in življenje v Rusiji?

Kristina: Na začetku so Rusi še precej zaprti, pozneje pa postanejo zelo prijazni. V Rusiji je lepo. Na koncu izmenjave sem malo pogrešala dom, en teden po vrnitvi domov pa sem si že želela nazaj. Zagotovo bi še šla v Rusijo, ne bi pa tam živela. Včasih imajo ideje, ki se nam lahko zdijo malo čudne. Precej je moških, ki si predstavljajo, da bi morale biti ženske doma in kuhati (smeh). Nekateri, seveda, ne vsi. Vsekakor pa bi želela še potovati v Rusijo, rada imam njihov jezik in kulturo. V Peterburgu je zelo lepo poleti, ko so koncerti, bele noči, mesto ima neki poseben čar.

Mihela: Rusi se mi glede nekaterih stvari zdijo zelo odprti. Najbolj me je presenetila kulturna značilnost, da nimajo težav z dajanjem opazk. Mi, ki se imamo radi za prebivalce nekih demokratičnih držav, pogosto smatramo, da te stvari niso primerne in se ne vtikamo v stvari drugih ljudi. Pri njih pa sem opazila, da ljudje kakšne stvari rečejo čisto dobronamerno. Vratarka v študentskem domu je denimo imela takšen tipični pristop mame. Ko sva šli po tržnici z neko Rusinjo, me je presenetilo, ko je ta dala opazko neki zreli ženski, da slabo skrbi za rožo in ji je razložila, kako bi morala pravilno skrbeti za tisto konkretno vrsto, za kar se je gospa lepo zahvalila. Pri nas smo mogoče bolj oddaljeni drug od drugega, bojimo se dati opazke in se vmešati v stvari drugih ljudi iz nekega spoštovanja ali vljudnosti.

Kaj bi svetovala bodočim študentom, ki bi želeli študirati v Rusiji?

Mihela: Študent naj si pogleda različna mesta – kaj lahko v nekem mestu počne, kaj mesto ponuja – in sledi svojemu občutku. Če imaš rad velika mesta, kjer se neprestano nekaj dogaja, pojdi tja, če si želiš miru, izberi kaj drugega, za vsakogar se najde dovolj informacij. Spomnim se neke punce z Univerze na Primorskem, ki je šla študirat turizem v Soči, z njo sem se nedavno pogovarjala o njeni izmenjavi. Prijavila se je za eno leto, že za novoletne počitnice pa je odšla domov in se ni vrnila nazaj. Zanjo je bil to prevelik kulturni šok, mesto ji iz razlogov, ki se jih več ne spomnim, ni ustrezalo in se je povsem prestrašila. Dobro si je pogledati, kam greš in s kakšnim namenom. Čim več informacij.

Kristina: Že sama priprava, da te sprejmejo, je zelo dolgotrajen proces. Potrebno je vse prevesti, dobiti vse dokumente, ki jih potrebujejo. Prijavi se zelo veliko ljudi in je težko priti zraven, ker so kvote. Sedaj potekajo tudi različni razgovori in podobno. V mojem času tega še ni bilo, zadoščala je prijava. Dolgo smo čakali na odgovor, ampak smo na koncu šli bolj ali manj vsi. Sedaj je več omejitev. Ko si v Rusiji, je zelo veliko na tebi, da greš ven in se pogovarjaš, je pa res sprva to malo težje. Ko prideš tja, se ti najprej lahko zdi, kot da nimaš pojma o ruščini, zato ti je težko spregovoriti po rusko. Moja cimra ni znala angleško in sem se tako morala navaditi na ruščino. Na koncu dneva sem bila že utrujena od vse ruščine. Sčasoma se navadiš, v Rusiji pa se naučiš še veliko več. Posebna preizkušnja je njihova birokracija, ko moraš iti sem in tja, po neko kartico, po nekaj drugega, ampak na koncu je vse rešljivo. Ne glede na vse je to odlična izkušnja, ogromno pridobiš na jeziku, dobro spoznaš kulturo. Precej drugače je od tega, da samo doma bereš o ruščini ali o Ermitažu.

V Rusiji letno študira do 10 slovenskih študentov. V večini primerov gre za študente rusistike (ruski jezik in književnost), a se jim pridružujejo tudi kolegi in kolegice z drugih študijskih programov. Država vsako leto določa kvote, po katerih omogočijo izmenjavo ali polni študij določenemu številu študentov iz tujih držav. Sodeč po najnovejših napovedih in letošnji promociji ruskih univerz v Ljubljani lahko pričakujemo, da bodo po novem kvote morda še višje.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.