Kako so nastali ruski priimki?

Nekoč v preteklosti so ljudem zadoščala imena. Prej ali slej pa se je pojavila nujnost, da se vendar pojasni, kdo točno je tale Ivan in kako se razlikuje od drugih Ivanov. Najlažje je bilo povedati, čigav sin je. Tako so začeli nastajati priimki.

V Rusiji so se priimki pojavili dokaj nedavno: v višjih slojih družbe v 16. stoletju, pri kmetih pa po odpravi tlačanstva v drugi polovici 19. stoletja. Tipični ruski priimki se končajo na »-ov«, »-ev« ali »-in«. Ivan Petrov je bil tako »Ivan, sin od Petra«. Že takoj v naslednji generaciji pa se je prvotni priimek ohranil kot ime celotne rodbine, za prepoznavanje očetov pa so začeli uporabljati otčestva oziroma patronime: Vasilij Ivanovič Petrov je bil Ivanov sin iz družine Petrovih.

Med množico sodobnih priimkov so se »ohranila« imena, ki jih drugače mladim ljudem ne dajejo več: priimki Makarov, Matvejev in Lukin tako spominjajo na imena Makar, Matvej in Luka. Za najbolj tipični ruski priimek velja Ivanov, na drugem mestu je Smirnov (iz besede smirnij, po slovensko miren). 1,8% vseh Rusov se piše Smirnov, Ivanov pa le 1,3%.

Rusija nima tako veliko priimkov, ki bi nastali iz poklicev: Kuznecov (kovač), Ribakov (ribič), Meljnikov (mlinar) … je pa zelo veliko priimkov, ki so nastali iz živali, pa naj bodo to divje (Medvedjev, Volkov, Solovjov) ali domače (Kozlov, Baranov [oven], Bikov). Zelo priljubljen priimek je Kotov (»Mačkov«), priimka Sobakin (»Psov«) pa skoraj ne srečamo. Posebej veliko je »ptičjih« priimkov: Sokolov, Golubjov, Vorobjov, Orlov, Sorokin (»Srakov«), Žuravljev (»Žerjavov«), Petuhov (»Petelinov«) ...

Dva velika ruska pesnika druge polovice 20. stoletja imata priimke po cerkvenih praznikih: Andrej Voznesenski (vnebovzetje) in Robert Roždestvenski (božič). Tudi končnica »-ski« odgovarja na vprašanje »Čigav?« ali »Od kod?«, čeprav je bolj značilna predvsem za zahodne dele Rusije in je že bližje poljskemu jeziku.

S pomočjo priimkov ne prepoznamo samo narodnosti, ampak praviloma tudi spol. Večina ženskih priimkov namreč v ženski obliki spremeni končnico in dobi črko »a« (Ivanova, Sorokina), medtem ko končnica »-skij« postana »-skaja« (Moskovskaja). Po drugi strani se končnica »-ič« ali »-ko« pri ženskah ne spremeni in se ne sklanja. »Ukrajinska« končnica »-ko« (na primer Ribalko) nasploh predstavlja nekakšno »obojespolno« obliko, saj se ne sklanja niti pri moških niti pri ženskah.

Priimki so se sposobni »prilagajati« nacionalnim koreninam. Vzhodni priimki so pogosto rusificirani (Ali postane Alijev, Rahmon postane Rahmonov), medtem ko v Latviji vsem priimkom dodajo »-s«. Ivanov tako v Latviji postane Ivanovs.

Pomembne osebe v družbi (na primer politiki ali pisatelji) pa radi zamenjajo svoje priimke za mogočne psevdonime. Vladimir Uljanov se je pred revolucijo pod nekatere svoje članke podpisal kot Lenin (po legendi zaradi sibirske reke Lene) in se je pozneje zapisal v zgodovino kot Vladimir Lenin. Njegovi soborci v partiji boljševikov so si radi izbirali psevdonime z večjim odtenkom trdnosti in moči. Josip Džugašvili je postal Stalin (»stal« pomeni jeklo), Vjačeslav Skrjabin pa Molotov (»molot« pomeni kladivo).

Proletarski pisatelj Aleksej Peškov pa si je kar v celoti spremenil ime in priimek: na platnicah njegovih knjig je zapisano Maksim Gorki (»maksimalno grenak«). V 20. in 30. letih so zaradi boja proti preteklosti v Sovjetski zvezi velikokrat preimenovali mesta, zato so se ti psevdonimi začeli pojavljati še na geografskih kartah. Perm je postal Molotov, Nižni Novgorod je postal Gorki, Sankt Peterburg pa je postal Leningrad (do danes so vsa tri mesta dobila nazaj svoja prejšnja imena).

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.