Je literatom sploh dovoljeno prijeti za orožje?

Zahar Prilepin.

Zahar Prilepin.

Pavel Smertin/TASS
Razvpiti ruski pisatelj Eduard Limonov se je na strani srbskih enot boril v Sarajevu, njegov kolega Zahar Prilepin pa je postal vojaški poveljnik v Donbasu. Ruska javnost je razdeljena in se sprašuje, ali bi literati sploh smeli prijeti za orožje.

Na predstavitvi nove knjige Oficirji in ljudske milice literature je eden od najbolj znanih ruskih pisateljev Zahar Prilepin priznal, da ga literatura trenutno skorajda ne zanima. Po novem je vojaški poveljnik v Donbasu.

13. februarja je postalo znano, da je priljubljeni ruski pisatelj Zahar Prilepin poveljnik bataljona v Doneški narodni republiki. O tem so pisali vsi ruski mediji, javnost pa se je razdelila na dva tabora – na tiste, ki podpirajo hrabrega Prilepina, ter na tiste, ki ocenjujejo, da literati ne bi smeli prijeti za orožje.

Prilepin – pisatelj

Zahar Prilepin je zaslovel po izidu njegovega romana Patologija, v katerem opisuje, kako se je v 90. letih prejšnjega stoletja vojskoval v Čečeniji. Zgodba običajnega Omonovca (pripadnik posebnih policijskih enot OMON, op. RBTH), ki se je sedeč v zasedi spominjal najljubšega dekleta, je nemudoma pritegnila pozornosti tujih založb in je bila prevedena v številne jezike, samega Prilepina pa so kot pisatelja prvič povabili na gostovanje v tujino.

Roman z naslovom Sankja pripoveduje zgodbo o mladem predstavniku opozicije in članu prepovedane organizacije, ki sodeluje na opozicijskih shodih, beži pred OMON-om in se skriva v ilegali. Mimogrede, tudi Prilepin je bil od leta 1996 član prepovedane Nacionalboljševistične stranke, ki jo prav tako vodi pisatelj-vojak Eduard Limonov, ki je nato postal član opozicijske koalicije Druga Rusija. S svojim kolegom Limonovim je sodeloval na opozicijskih shodih.

Prilepin je za svoja dela prejel številne nagrade: leta 2014 je njegov roman Samostan, ki govori o gulagu na otokih Solovki, prejel glavno rusko literarno nagrado Velika knjiga in v Rusiji postal prodajna uspešnica, kar velja še danes.

Prilepin – vojak

Pisatelj ne skriva, da je vojna nekaj, kar ga zanima bolj kot karkoli drugega. V številnih intervjujih je poudaril, da je glavno moško opravilo zaščita otrok in domovine. V svoji novi knjigi Oficirji in ljudske milice ruske literature, ki jo je v Moskvi predstavil teden zatem, ko je postal poveljnik bataljona v Doneški narodni republiki, poskuša dokazati, da sta vojna in služenje v vojski za pisatelja nekaj povsem naravnega. Navedel je kar 11 primerov iz 18. stoletja, ko so bili pisatelji hkrati tudi vojaki.

“Čudi me, da je novica o tem, da sem postal poveljnik bataljona, sprožila tako burne odzive. Že od začetka vojne v Donbasu sem svetovalec Zaharčenka (vodja Doneške narodne republike Aleksander Zaharčenko), ki je večkrat javno povedal, da sem njegov bojni tovariš.” V času vojne, ki traja že tri leta, je bil Prilepin večkrat v Donbasu, kamor je vozil humanitarno pomoč. Napisal je tudi dokumentarno knjigo o vojni v Donbasu z naslovom Vse, kar je treba končati … : Kronika tekoče vojne.

Pisatelj poudarja, da se bori za demokratično svobodo in za to, da bodo imeli rusko govoreči prebivalci Donbasa možnost učiti se ruskega jezika in ruske zgodovine.

Prilepin – malopridnež

Odločitev, da prevzame poveljstvo bataljona, je sprožila razkol v literarni skupnosti. Pisatelj Leonid Juzefovič je na svoji Facebook strani napisal: “Zahar Prilepin, ki je skorajda najbolj pomemben  sodobni ruski pisatelj, je šel v vojno – postal je politični vodja bataljona, ki ga je oblikoval sam ali pa ga je z njegovo podporo oblikovala vojska Doneške narodne republike. Veliko tega, kar govori v zvezi s tem, mi ni všeč, vendar čudovito razumem, da ni mogel ravnati drugače.” Številni so zapisali, da podpirajo njegovo odločitev, ki je vredna pravega bojevnika.

Literarni kritik Oleg Lekmanov je predstavil nasprotno stališče: “Če ne bi šlo za kri živih ljudi, potem naj do zadnjega dne koraka pred vojaki s pištolo,“ je zapisal na Facebooku.

Znana pesnica Vera Polozkova se je na komentarje v podporo Prilepinu odzvala zelo ostro. Dejala je, “da bo odprla steklenico najboljšega šampanjca, če Prilepin umre.”

Ostre izjave samega Prilepina niso niti najmanj presenetile: “Že od leta 2014 mi je jasno, kakšno stališče do Ukrajine imajo številni pisatelji. In tega se držijo.”

Pred kratkim je postalo znano, da je nemška literarna agencija Wiedling, ki je Prilepinove avtorske pravice zastopala v Nemčiji, z njim odpovedala sodelovanje, ko je izvedela, da ima v Donbasu svoj bataljon. Pisatelj je komentiral, da se v tem odraža imaginarna evropska demokracija in priznal, da ga že vse od začetka vojne v Donbasu manj prevajajo v evropske jezike in vabijo na literarne sejme v zahodni Evropi. Kljub temu ima Rusija po njegovih trditvah med evropskimi državami še vedno veliko prijateljev.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.