Viktor Jerofejev: Sin Stalinovega diplomata, ki je postal disident

Prispevek je prevedena in nekoliko skrajšana različica intervjuja z naslovom »Akimudi zamučili«, ki je bil prvič objavljen v časopisu Rossijskaja gazeta. Mi smo ga prvič objavili pred pisateljevim gostovanjem na festivalu Fabula v Ljubljani leta 2017.

Pisatelj Viktor Jerofejev je simbolična figura v ruski literaturi. Če ne drugega, že zaradi tega, ker je bil eden od organizatorjev samizdatskega zbornika Metropol v 70. letih, zaradi česar so ga takrat izključili iz Zveze pisateljev. Je tudi škandalozna osebnost, saj so ga po objavi romana Ruska lepotica začeli uvrščati tudi med »pornografe« in »preklinjevalce«. Ne glede na vse odzive knjige piše še danes, po njih snemajo tudi filme, Schnittke pa je po delu Življenje z idiotom ustvaril celo opero.

Za mnoge Jerofejev ostaja protislovna osebnost. Ne drži niti z levimi, niti desnimi, niti sivo-rjavo-škrlatnimi, ampak sam zase. Pred nekaj leti je izšel njegov zadnji roman Akimudi, v katerem se v sodobni Rusiji pojavijo fantastični prišleki, ki so ji poskušali pokazati pot resnice, kar pa ni ravno lahka naloga. Vse to nam je dalo kar nekaj materiala za pogovor.

Liberalizem in krompir

Odposlanci Akimudi v vaši knjigi predstavljajo »zarotniško, bolečo vest Rusije« in nam poskušajo odkriti novo religijo ter nas osrečiti. V to vložijo vse napore, celo obujajo mrtve, a ničesar bistveno ne spremenijo in izginejo tja, od koder so prišli. Se potem ista vest ponovno prebudi?

Besedi »vest« pogosto pripisujemo razumevanje iz klasične literature 19. stoletja, v kateri je vse določeno, očiščeno, kot olupljena kumara. Vendar pa je človeška narava zelo vihrave sorte: moralne predstave se spreminjajo v nemoralne, amoralne v moralno. Od 90-ih let smo šli skozi takšne moralne preizkušnje, da se je spremenilo celo razumevanje same besede »vest«. Sedaj smo najbolj podobni francoskim pisateljem eksistencialistom, ki razumejo, da so dejanja nesmiselna, a vendar se more vsak posameznik zoperstaviti brezumnosti, zlu in nasilju današnjega časa.

Vest gor ali dol, v vaši knjigi se poskusi osrečevanja Rusije spremenijo zgolj v nekakšno igro preživetja (pri vas konkretno v igro Pridi v raj). Novo kuhinjsko filozofijo pa je mogoče povzeti z idejo, da se ne moremo izogniti terorju – seveda gre sedaj za liberalni teror.

Na prave strune igrate. Res izpade tako, da če razmišljamo tako, kot misli razsvetljeni del družbe, potem so neizbežni nekateri elementi liberalnega terorja. Seveda to ne pomeni terorja v praktičnem življenju z nekakšnimi stalinističnimi norostmi. Očitno je, da rusko ljudstvo ni prežeto z liberalnimi predstavami, temveč ima svoje zapletene predstave o dobrem in zlu. Nemogoče je pripeljati evropsko koncepcijo. Brez Petra I. [Velikega] ne bo uspelo.

V knjigi pišete ravno o tem: »Ekaterina [carica] je sadila krompir s silo. Enako čaka ruski demokratični liberalizem. Trenutno ga je mogoče posaditi samo s silo.« V knjigi upodabljate nekega umirajočega metalurga, ki je postal ovira družbenemu razvoju. Pojavi se neki mladi bandit-mrtvec. Pojavijo se razni tipi, ki z levo roko vlečejo k sebi dekleta, a se ne pozabijo z desno še sproti pokrižati. Sodeč po knjigi nam z ljudstvom ni ravno uspelo – kako se tukaj ne bi spomnili na Petra I.?

Dobro bi bilo, če bi takšen umen in razumen Peter Veliki zgradil državni sistem tako, da bi vse zaobšli z vzgojnimi ukrepi. Država namreč večno hodi v krogu. Prosto po Marxu se zgodovina ponavlja najprej kot tragedija, nato kot farsa, ali pa se vse preprosto poruši in umre. Potrebna je nekakšna socialna, filozofska misel, ki bi premagala urok nad tem prostranstvom.

Imamo se za »ljudstvo«, ne pa za nacijo, ker se ne moremo združiti v skupnih vrednotah, razen v vrednotah preteklosti.

V knjigi se ne borita dobro in zlo, temveč upanje in obup. Naš metalurg v romanu je odhajajoča narava. Na drugi strani se pojavi ljudski maščevalec, a tudi on ne predstavlja upanja. Nasploh ustvarja totalen kaos in komajda teoretično dobi možnost, da bi karkoli zgradil na novo. Zato je tudi Oblast v romanu, pa naj bo tradicionalna ali prepoznavna ali še tako divja za razsvetljeno družbo, ruski model najmanjšega zla. Vse je dolgočasno, sivo, vendar začneš odkrivati rane, opažati pomanjkljivosti, ki jih je vse več in več. Zato se tudi odposlanci Akimudi raje vrnejo k modelu družbe, na čelu katerega bi lahko v zgodovini bil recimo Nikolaj I.

Torej vaš roman gleda na prihodnost samo pesimistično, ali je tu vendarle kaj optimizma?

Nekatere roman ne bo pripeljal nikamor. Toda, če ne bi imeli upanja, pisanje nasploh ne bi imelo nobenega smisla … Določen sloj ruske zgodovine se nalaga na drugega in pritiska na ramena vsakega sloja posebej. Vsi smo pod pritiskom zgodovinske in moralne zavesti. Zdi se, da v razumnih okvirjih ne moremo rešiti vseh naših problemov. Toda po drugi strani, čeprav se zdi paradoksalno (saj je v Rusiji vedno tako), se nadaljuje fantastično življenje, ki dobi precej živahne odtenke. Potekajo ljubezenski boji, spreminja se vest, sestre menjajo svoja mesta pri ljubljenih … Ni nam dolgčas.

Strasti in rokavi

V vaši igri se pri Akimudih pojavljajo teme iz Mojstra in Margarete Bulgakova. In čreda pisateljev od preteklosti do sedanjosti. Pa nam tudi oni ne pomagajo kaj dosti, da bi se znašli v situaciji okoli nas ...

V pripisu h knjigi je zapisano, da se vse dogaja v glavi, najprej bolni, nato pa veliki glavi z različnimi luknjami. Gre za odraz posameznikove zavesti. Strasti in fantazije pripeljejo lika do Mojstra in Margarete, to postane celo parodija na roman Bulgakova, v kateri zavest živi po zakonih predprejšnjega stoletja. Sedaj se temu ni mogoče izogniti, zato se pojavijo še Gogolj, Kafka, Joyce, Platonov, ki ne tako enopomensko razmišljajo o tem, ali je mogoče spreminjati svet na bolje. Toda resničnost postaja vse bolj »akimudska«. Vsi bežijo na svoje strani in knjiga postaja kot reka z zelo različnimi rokavi, iz katerih je sestavljeno današnje prostranstvo.

 

Ti rokavi pa ne samo, da se ne srečajo, kar pehajo se drug od drugega. Nedavno kantavtor Sergej Nikitin ni želel priti na praznovanje k dirigentu Juriju Bašmetu, češ da ga »njegovi ljudje« ne bodo razumeli, če bo tam. Na enak način so na primer pesnika Jurija Kublanovskega »izključili« iz kroga Brodskega, ker se je zbližal s Solženicinom. Vsi se delijo na neke »tabore«, dlakocepijo in ne prebavljajo drug drugega. Tudi sami v romanu pišete, da so za vas vsi tabori tuji in nihče ni zadovoljen z vami. Zakaj?

Inteligenca nasploh zelo težko sprejema prelomne trenutke zgodovine … In oseba, ki ima svobodno vest, nenadoma noče sprejemati nobenega gibanja zaradi svojih družbeno-političnih predsodkov, pa naj bodo to komunisti, nacionalisti ali liberalci. Pri nas je prisotna shizofrena zavest. Shizofrenija, utemeljena na strankarski disciplini, smernicah, tradicijah, ustvarja iz človeka kip smernic, ne pomaga pa pri nekih resnično zdravih družbenih spremembah.

Pa vendar imamo tokove žive misli in imamo tokove mrtve misli. To je jasno popisano v Akimudih. Takšnega nihilizma, da so vsi ogabni, roman ne izraža. Bistvo je drugje: Roman zapušča tradicionalne okvirje humanistične misli. V naši literaturi stalno ponavljajo, da je človek dober, vendar so ga pokvarile družbene okoliščine. Že v osnutkih Turgenjevih Očetov in sinov Bazarov govori, da je človek dober, a je družbeno okolje slabo. Kot je pokazalo 20. stoletje, še zlasti pa 90. leta, imajo ljudje zelo radi lasten dobiček, so pripravljeni biti nasilni do drugih, so žejni oblasti in nekaznovanosti in to zgolj zaradi tega, ker so mu družbene razmere ponudile odprtino in mu dale možnost, da to vidi … To je veliko bolj zlovešča konstrukcija kot pri Wolandu, ki hoče narediti zlo, a stalno dela dobro.

Ste danes drug človek kot ste bili v času Metropola? Takrat ste se imeli za disidenta, sedaj se izogibate skrajnostim ...

Ko sem si leta 1979 zamislil koncept Metropola, sem imel 30 let. Seveda je bil ta povsem idealističen. Zdelo se mi je, da se bomo z osvoboditvijo izpod bremen totalitarnega življenja v Rusiji veliko hitreje in bolj plodovito približali normalni civilizirani družbi. Sigurno sem bil takrat veliko bolj lahkomiseln. To ne pomeni, da s sedanjimi izkušnjami ne bi naredil Metropola še enkrat. Vseeno je bila zelo pomembna želja, da pokažemo svobodno in neodvisno literaturo. Takrat se mi je zdelo, da na nas preveč pritiskajo družbene okoliščine.

Akimuti danes kažejo, da smo v družbo polagali preveč upanj. Ko smo padli v jamo totalitarne družbe, se je zdelo, da ima pet metrov in bomo splezali ven z vrvjo in lestvijo. Sedaj se je izkazalo, da gre za 50-metrsko jamo, iz katere nam ne pomagata niti vrv, niti lestev, rabimo neke druge, bolj sofisticirane instrumente. Neumno je videti vse te slabosti oblasti, ki so v začaranem krogu in to se odraža tudi v zavesti ljudi, ki nimajo jasne predstave o civiliziranem življenju. Težko je reči, kdo koga moti v tej »zaciklanosti«. Sedaj razumem, da bi moral biti Peter I. zelo previden in pameten, sicer se vse poruši. Poskusil sem iskreno pisati o tem in nikogar nisem želel strašiti. Tukaj smo krivi vsi in če želimo kaj narediti, moramo začeti pri sebi.

Kateri ruski pisatelj ste?

Teža vrednot

Vi pravite, da je ideja pravičnosti napačna. Pogled od spodaj je mimo, tisti, ki gledajo na življenje od zgoraj, pa so v glavnem ciniki in snobi. Kar je tudi po svoje mimo …

Da, če gledamo na življenje od zgoraj, zlahka zapademo pod vpliv snobizma in družbenega razvrata. Mnogi funkcionarji kot nalašč mislijo, da v družbi ni treba nič spremeniti, za koga vendar – narod je temačen in umazan, zato je bolje živeti sam v svojem zadovoljstvu. Banalna misel, ki je prisotna pri marsikomu: Če je v Rusiji toliko problemov, ni boljšega, kot če se jih preprosto izkoristi. Državo, ki nudi toliko velikih možnosti, izkoristi za svoje cilje.

Imamo se za »ljudstvo« in se ne spremenimo v nacijo, ker se ne moremo združiti v skupnih vrednotah, razen v vrednotah preteklosti. Nacija pa je to, kar držijo skupaj današnje vrednote. Živimo v morju razbitih vrednot kot nekakšen Titanik, ki je potonil dvakrat, leta 1917 in 1991. Vsak ima svoj mošnjiček z vrednotami svojih staršev, iz knjig, šole, življenjskih izkušenj. Malo demokratičnih načel, malo pravoslavja, liberalizma, nacionalizma, imperializma … ti mošnjički pa se ne združijo skupaj. Zberejo se recimo prijatelji in začnejo s točke nič: Kaj narediti z Rusijo, v katero smer iti, kaj je dobro in kaj je slabo. Eni se napijejo, drugi ne, noč pa hitro mine in na koncu nihče ničesar ne razume.

Dostojevskega ste zaradi pripovedi Bobok razglasili za prvega ruskega predhodnika interneta, češ da tam vsi ležijo v svojih grobovih, govoričijo, o nečem sodijo, a se med seboj ne vidijo in se ne morejo približati drug drugemu ...

Ljudje se zbirajo samo takrat, ko se razvname strast ali ljubezen. Ali pa ob družinskih nesrečah. Sigurno pa ne pri skupnih predstavah o vrednotah. Vsak ima svoj lasten vrtiček, kar je velik nacionalni problem. Literarno-filozofsko prizorišče je povsem zgnilo. Nimamo nekega Dostojevskega, ki bi nam pokazal različne brate Karamazove. Seveda je nujen dialog. Drugače bo Rusija vedno eksplodirala ali prehajala k državnemu terorju. Pa niti enega niti drugega ne potrebujemo. Meni se zdi, da onkraj svojega kroga sploh ne vidimo. In to čeprav si vsi želijo ene stvari, da bi dobro živeli, brali, potovali po svetu.

V šolah krčijo ure ruskega jezika in literature, češ da so nekoristne. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Govoriti o tem, da je potrebno v šolah krčiti književnost in da nam zadoščajo uporabne znanosti, je skrajno neumno. To je kot da bi krčili prehrano. Branje ni samo hrana za možgane, ampak hrana za vest in človekovo bistvo. Po mojem mnenju je to brezumno. Naša država še naprej bere, a ni jasno videti, kako bo s tem v prihodnje. Samo potrebujemo več državne pameti in državne predstave o človeku. Če sprejemamo prebivalce za maso, ki je ali mirna ali protestira, je tudi v času miru prebivalstvo revno na duhu. Poneumljanje ni nič manj strašen problem.

Pomembno je, da človeka poznamo v vsej njegovi zapletenosti – družbeni, filozofski, metafizični, verski, erotični. Pri nas se je vendar zgodila ogromna evolucija. Ko je leta 1990 izšla Ruska lepotica, so vsi kričali, da gre za pornografijo. Danes ne bi nihče niti zastrigel z ušesom. Še vi me niste ničesar vprašali o erotiki …

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.