Sergej Makarov z dresom Planeta zmagovalcev v hotelu Slon v Ljubljani.
Polona FrelihNa Bledu bo danes ob 16. uri prva tekma mednarodnega srečanja hokejskih legend, na kateri bo nastopila tudi ekipa Planeta zmagovalcev, v katero sodijo tako ugledna imena slovenskega hokeja, kot so Matjaž Kopitar, Dejan Kontrec, Tomaž Vnuk, kot tudi legendi sovjetskega hokeja Irek Gimajev in Sergej Makarov, ki je član “reprezentance stoletja”, najboljši sovjetski strelec v zgodovini, osemkratni svetovni in dvakratni olimpijski prvak.
Intervjuja, ki ga ni dal že več let, se je zaradi slabih izkušenj z mediji sprva zelo branil, potem pa je vendarle naredil izjemo, samo zato, »ker je v gosteh«. V Slovenijo je pripotoval na povabilo glavnega predstavnika Planeta zmagovalcev v Sloveniji Matjaža Ferkova.
Spoštovani Sergej Mihajlovič, ali nam lahko za začetek razložite, kaj je to Planet zmagovalcev?
Planet zmagovalcev smo ustanovili zato, ker je postal množični šport zelo aktualen. Ni samo naš predsednik zaskrbljen glede zdravja naroda. Tudi na Kitajskem se denimo trenutno ukvarjajo z vprašanjem, kako bi čim več otrok pripravili do tega, da bi se začeli ukvarjati s športom.
Šport je zdravje, skozi šport se ljudje navadijo na življenje v skupnosti, vse od otroštva se učijo, da bodo živeli med ljudmi, v skupnosti. Gre za posebne zakone, ki jih je mogoče odlično razvijati s pomočjo športa. Skozi šport se naučiš, kako spoštovati partnerje, ne rasteš več sam, kot raste otrok v družini, kjer mu je vse dovoljeno. Rasteš po zakonih družbe. Šport je edina dejavnost, s katero je mogoče otroke naučiti živeti v družbi, iskati kompromise.
Odločili smo se, da bomo ustanovili Planet zmagovalcev, saj smo imeli že veliko izkušenj. Pet let smo delali z odraslimi ljubitelji hokeja, zdaj pa smo se odločili, da bomo delali tudi z otroki. Z otroki se malo ukvarjajo. Šport v šolah je zreduciran na minimum, samo da mine 45 minut. V času počitnic, prostega časa, ko se jim ni treba učiti, Planet zmagovalcev za otroke organizira tekmovanja in to ne samo v hokeju ... Pritegnili smo veterane, zmagovalce v številnih panogah: nogometu, odbojki, rokoborbi ... Najprej smo to naredili v Rusiji, potem so se pojavili kitajski partnerji, zdaj pa se je temu pridružila še Slovenija. K nam se je začelo vključevati ogromno držav.
Gre za zelo aktualno temo: kako zaposliti otroke med počitnicami, da ne bi sedeli samo za računalnikom. Pokazalo se je, da ta problem obstaja povsod. Otroci so danes povsod enaki. Ko še ne znajo dobro govoriti in hoditi, imajo že v rokah telefon. Želimo jih pripeljati nazaj na športna igrišča, kar je povsod zelo aktualno.
Moskva. Sergej Makarov (levo) in Viktor Tjumenjov, člana sovjetske hokejske reprezentance v akciji, 1982. /Igor Utkin, Aleksander Jakovljev/TASS
Omenili ste že vašega predsednika. Sam igra hokej, zato je tej igri namenil veliko politične podpore. To je verjetno veliko pripomoglo k razvoju hokeja?
Naš predsednik ni podprl samo hokeja, ampak ves šport v Rusiji. Rusija je pač takšna država, da bi bilo brez državne podpore zelo težko. Tako je že zgodovinsko. Že v Sovjetski zvezi je država igrala veliko vlogo pri podpori športu, ki je bil vedno na zelo visokem nivoju. Zdaj se vračamo tja. Šport doživlja preporod.
Napeljali ste me že ne naslednje vprašanje: Kdaj so bili boljši časi za hokej – v Sovjetski zvezi ali Rusiji. Sodeč po povedanem bi sklepala, da v ZSSR?
Zdaj se poskuša obnoviti stanje, kakršno je bilo v Sovjetski zvezi. Država je za šport takrat naredila ogromno. Na vse načine je podpirala šport. Za otroke so obstajali brezplačni športni klubi, zdaj morajo otroci plačati kot povsod drugje. Jaz in Irek (pokaže na Gimajeva, op. RBTH) sva oba iz majhnih krajev, ki niso v osrednji Rusiji. Ko sva bila še otroka, so nama brezplačno dali vse potrebno, da sva lahko postala športnika. Vse so delali prav. Ljudje se niso izgubljali. Zdaj se lahko samo otroci bogatih staršev ukvarjajo z dragimi športnimi panogami, kot sta hokej in alpsko smučanje, ki je priljubljeno v Sloveniji.
Verjetno ste kdaj igrali hokej tudi z ruskim predsednikom Vladimirjem Vladimirovičem Putinom. Kako igra?
Šele pred petimi leti je stopil na drsalke, kar se mi zdi za njegovo starost podvig. Pri 60 letih je prvič stopil na drsalke. Pred tem se je od otroštva ukvarjal z borilnimi veščinami. Obljubil je, da se bo do olimpijade v Sočiju naučil drsati. Pri 60 letih je človek vstal na drsalke. Prej tega ni nikoli počel, pa se je uspel naučiti. Mislim, da je to podvig. Z osebnim zgledom je pokazal, da je vse mogoče. Postavil je trend. Za njim so ljudje množično začeli drsati. Sedaj imamo ogromno uradniških hokejskih ekip. Ljudje so si mislili: Če je lahko predsednik pri 60 letih prvič stopil na drsalke, potem lahko tudi jaz.
Po delu so uradniki začeli hoditi na hokej, ponoči drsajo. V Moskvi je ogromno drsališč in vsa so zasedena. Ko plavaš, tečeš, potem misliš na delo, pri hokeju pa ne moreš. Ko greš na led, je okoli tebe pet tvojih kolegov in pet nasprotnikov, ki ti ne dajo, da bi se sprostil. Zaradi tega lahko vsaj za eno uro pobegneš od dela.
Takrat še premier Vladimir Putin se pogovarja s hokejsko legendo Sregejem Makarovim med treningom s klubom "hokejskih legend Sovjetske zveze" v areni Megasport v Moskvi, 18. novembra 2011/Reuters
Kaj pa pravite na odločitev ruskega hokejista Pavla Bureja, da se je odpovedal ameriškemu državljanstvu? Tudi vi ste igrali v ZDA.
Zdaj pišejo o Pavlu, dejstvo pa je, da sem bil jaz eden prvih, ki se je odpovedal ameriškemu državljanstvu. Iz povsem praktičnih razlogov. Če imaš zeleno karto, kot sva jo imela jaz in Pavel, potem se moraš vsake dva meseca vrniti tja, izbrati moraš, kje boš plačeval davke. Biti tako razpet je zelo težko. Ko sem se vrnil v Rusijo sem začel razumeti, da je bolje, da se odpovem ameriškemu državljanstvu, saj delam v Rusiji. Ugotovil sem, da nočem neprestano potovati tja in nazaj. Pavel je prišel do enakega zaključka. Še veliko ruskih športnikov je ravnalo tako. Če želiš potovati v ZDA, je bolj preprosto, da zaprosiš za vizo. Ko imaš zeleno karto, ti potem na meji zastavljajo ogromno vprašanj, recimo zakaj te tako dolgo ni bilo v državi …
To se pravi, da ni šlo za politično odločitev?
Tukaj ni nobene politike. Gre za povsem praktične stvari. Tako je bolj preprosto.
Rekli ste, da ne marate dajati intervjujev. Da ga niste dali že, odkar ste se izselili iz ZDA. Zakaj je tako?
Verjetno ima vsak od nas slabe izkušnje z mediji. Kot sem vam rekel, nekaj rečeš, naslednje jutro pa bereš časopis in prebereš nekaj povsem drugega.
Vir: Aleksej Nikoljskij /TASS
Kako vam je všeč v Sloveniji?
V Sloveniji sem prvič, sem pa že bil v Jugoslaviji. Leta 1984 sem sodeloval na olimpijskih igrah v Sarajevu. Pravijo, da je zdaj tam precej drugače, da so veliko stvari porušili. Takrat je bilo zelo prijetno, lepo, ljudje so čudovito živeli.
Olimpijada v Sarajevu je bila ena od prvih olimpijad, na kateri je sodelovalo ogromno prostovoljcev. To sem si dobro zapomnil, saj so mladi, ki so delali z rusko reprezentanco, rekli, da za svoje delo niso plačani. Šlo je za eno od prvih prostovoljnih gibanj. Niso delali za denar, pač pa za čast države, da bi bilo vsem lepo. Tega zdaj ni več. Olimpijada v Sarajevu je dala prvo močno gibanje prostovoljcev.
Če vas prav razumem, v sodobnem športu po vašem primanjkuje idealizma?
Ne gre za idealizem, pač pa za podporo. V sodobnem svetu športa ne more biti brez politike, brez podpore države, brez sponzorjev, kar pomeni, da si že odvisen.
Kakšno pa je vaše mnenje glede dopinškega škandala v Rusiji?
Nikoli se nismo ukvarjali z dopingom. Če želiš govoriti o dopingu, potem moraš biti “insider”. Ne gre tako, kot trenutno pišejo vsi časopisi – da je vse skupaj potekalo na ravni države. To je smešno. Treba je obravnavati vsak primer posebej.
Kolikokrat na teden še igrate hokej?
Dvakrat na teden. Imamo klub Hokejskih legend, kjer se zberemo, da se malo pogovorimo, zdivjamo, potem pa gremo v savno. Takšna je naša navada, zdaj pa za to obstajajo tudi zelo dobri pogoji. Drsamo v prekrasni dvorani, s čudovito slačilnico ... Zadnje svetovno hokejsko prvenstvo je potekalo v Rusiji in takrat so zgradili naš Dvorec športa.
Naša ekipa veliko potuje po ruskih mestih, zdaj bodo šli v Astano, potem v Hanti-Mansijsk. Srečujemo se z ljubitelji hokeja, igramo, učimo otroke ...
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.