Natalija Mihajlina iz Moskva danes živi v vasi Črniče v Vipavski dolini. Kot pravi, je začela risati šele po prihodu v Slovenijo. Vir: Osebni arhiv
Natalija, spoznajva se!
Rodila sem se v mestu Šolkovo v Moskovski pokrajini. Končala sem britansko šolo oblikovanja, oddelek za grafično oblikovanje v Moskvi. Akademske izobrazbe nimam. Kar se tiče mojega umetniškega ustvarjanja, sem se pa z njim že rodila. Svojo prvo sliko sem narisala z mamino šminko na tapeti v otroški sobi. Narisala sem princeso na konju – moj najljubši motiv. Takrat sem risala samo princese na konjih. Tudi zdaj rišem konje. Princese pa redko. Posrečilo se mi je, saj me niso kaznovali, ker sem to ušpičila. Najprej mama ni takoj opazila slike. Najprej je našla zlomljeno šminko. Ko pa je zagledala sliko, je rekla: »Lepo.« Bila ji je všeč. Mislim, da mi je topla reakcija mame dala navdih za bodoče ustvarjanje.
Vir: Osebni arhiv
In ste risali še najprej ...
Da! Risala sem vedno in povsod! Vsi moji šolski zvezki so bili porisani, tudi med študijem sem risala ... Zunaj, seveda. Tam so bili konji, mačke, psi, zmaji, grifoni in razne domišljijske živali ... Pravljične!
Vir: Osebni arhiv
Rekli ste pravljične živali ... Je bil to za vas način, s katerim lahko pobegnete od resničnosti?
Verjetno, ampak samo delno. Takrat, ko mi je v duši neprijetno in se želim sprostiti. Če pa govorite o terapiji skozi umetnost: Da, o tem sem veliko slišala. Gre za to, ko ljudje prerisujejo probleme, ki jih mučijo. Jaz imam z umetniško terapijo zapletene odnose. Videla sem, kaj ljudje rišejo. Res vidim od znotraj, kaj vleče ljudi k temu, da to rišejo, za kakšna čustva gre ...
Kakšno pa je vaše mnenje o sodobni umetnosti?
Zelo previdno. Še zdaleč mi niso vse stvari všeč. Povem vam naravnost: Sploh mi ni všeč. Zdi se mi, da je sodobna umetnost kričanje. Odkrito kričanje, celo preklinjanje ljudi o svojih bolečinah. Gre za skrajno razodevanje. Vse nečisto, umazanijo – vse, kar je na duši, vržejo kar na platno, namesto da bi to negativno energijo predelali v nekaj drugega. Potem pa to razstavljajo v galerijah in govorijo opazovalcu: Tudi to boste gledali. Ni mi všeč, da sodobna umetnost nima čisto nobene cenzure.
Vir: Osebni arhiv
Vi menite, da je cenzura potrebna?
Da. Ampak seveda govorim o notranji cenzuri, znotraj čustvenega intelekta. Ker nimajo vsi ljudje filtra na vhodu. Seveda so mnogim všeč močna čustva, ki se pojavljajo v obliki čreva, krvi, lobanj, morskih psov v akvariju in podobno. Je pa človeška psihologija vseeno zelo dovzetna. Vse to nujno pusti posledice, zlasti pri otrocih in mladostnikih. Kajti vse, kar vidimo, brez izjeme ostaja v naši podzavesti.
Vaše risbe so nekaj povsem drugega. Rišete naravo, živali, včasih ženske silhuete … Vi ne prenašate svojega notranjega sveta, ampak beležite lepoto zunanjega sveta okoli nas. Lepote narave.
Ravno nasprotno! V mojih risbah je veliko mene! V bistvu vse življenje rišem samo sebe. Nasploh se mi zdi, da vsi slikarji brez izjeme slikajo samo sebe.
Osebni arhiv
Osebni arhiv
Osebni arhiv
Osebni arhiv
Osebni arhivPovejte nam kaj o sebi kot slikarki.
Slikarji so tankočutna bitja. Naša psiha se hitro vzburi. Skupaj z vami vidimo lepo goro in smo navdušeni nad to lepoto. Toda po tej vibraciji hočem spraviti svoje občutke še v umetniško delo in zato to goro še narišemo. Vi pa ste na primer samo dobili pozitiven občutek, ki čez nekaj časa mine in to je to.
Tako v bistvu želite navzven prikazati svoja pozitivna čustva?
Seveda! Seveda imam, kot vsak človek, tudi jaz svojo negativno plat. Ampak je ne želim razmnoževati in jo predajati drugim. Skozi umetnost jo bom transformirala v nekaj pozitivnega.
Vir: Osebni arhiv
Rišete naravo že od nekdaj ali ste s tem začeli v Sloveniji?
Z oljem in čopiči sem začela risati ravno v Sloveniji! Prej sem se bala, priznam. Z roko sem risala samo s svinčnikom. Moja umetnost se je izražala samo v računalniški grafiki. V drugem letniku študija sem začela oblikovati grafiko za računalniške igrice. Začela sem obvladati ta poklic. Takrat sem imela zelo rada računalniške igre. Po osnovnem poklicu sem sicer turistična ekonomistka oziroma menedžerka. Se pravi, da v mojem moskovskem življenju ni bilo slikarstva. Me je pa vedno mikalo!
In kako se je vse začelo? Kdaj ste se odločili za risanje z oljem?
Poročila sem se in z možem sva se preselila v Slovenijo … Mimogrede, z možem sva se spoznala po zaslugi skupne ljubezni do vina …
Vir: Osebni arhiv
Vino, poroka, selitev v Slovenijo, slikarstvo – tako so torej tekle stvari!
Da! Posli mojega moža so bili takrat povezani z vinom. Svoj čas je v Sloveniji kupil zemljišče ob vinogradih in se začel celo ukvarjati z vinarstvom. Da bi ga podprla, sem šla v Vipavi na fakulteto, na oddelek za vinarstvo in vinogradništvo. Risanje se je pojavilo šele po treh letih življenja v Sloveniji. Nekega lepega dne sem dobila albume in kar začela risati s svinčnikom.
Kaj pa vas je spodbudilo k temu?
Narava! Mislim, da če bi vedno živela obkrožena z naravo, bi se tudi vedno ukvarjala z risanjem. Sprva po selitvi v Slovenijo nisem mogla spati. Bilo je tako tiho! Naša hiša je blizu gozda, ponoči se sliši petje ptic. Rada zgodaj vstajam, pred sončnim vzhodom, stopim ven in samo bosa stojim v rosi trave ter poskušam, kako se vse okoli mene prebuja. Sedaj razumem, zakaj so Slovenci tako odprti in poduhovljeni ljudje. Vsa njihova iskrenost izhaja iz narave! Narava je tako razgradila tudi mojo lupino, brez katere v velikem mestu preprosto ne moreš preživeti.
In pa, seveda, odgovornost! Talent je namreč vedno tudi velika odgovornost! Če nam je dan od zgoraj kakšen talent, ga ne smemo potlačiti in pozabiti.
In tako ste se odločili, kupili barve in čopiče … Kaj pa ste narisali na prvi sliki?
Našo vas Černiče, seveda! Narisala sem jo in sama nisem mogla verjeti, kaj sem narisala. Razumete? Pogledala sem na platno in se vprašala: »To sem jaz?« Večkrat sem slišala od ustvarjalnih ljudi, da imajo občutek, kot da bi bili na nekaj priključeni in skozi njih ustvarja nekdo drug … Umetniško dejanje je zares nekaj izjemnega! Kot da bi se zgodilo samo od sebe. Nekje sem slišala dobro frazo: »Začnite na lahko! Če greste na lahko, potem to počnete pravilno!« In tako je bilo tudi z mojo prvo risbo! Nato sem začela spoznavati različne tehnike, se »igrati« s čopičem, preučevala gradiva, obiskovala razne seminarje. Zelo mi je pomagal moskovski slikar Igor Saharov, ki na spletu v prostem dostopu nalaga veliko gradiva o slikarskih tehnikah, za kar se mu močno zahvaljujem!
Če bi lahko svoje risanje pretvorili v besede, kakšne bi bile?
Slika je pripoved. Kot je govoril Konfucij: »Ena slika pove več kot tisoč besed.« Kaj ostane v glavi opazovalca po stiku z mojimi risbami, ne vem. To je odvisno od njega samega, od njegovega notranjega sveta. Nekega osnovnega mota pa verjetno nimam.
Osebni arhiv
Osebni arhivV vaših risbah vidim ljubezen. Ljubezen in nežnost do narave, živali … Je morda glavna beseda ljubezen?
Če mislite samo v najbolj širokem smislu besede, ljubezen do sebe, sorodnikov, narave … Potem je to verjetno res ljubezen. V ta pojem je mogoče dati vse! Ko živiš v Vipavski dolini, je nemogoče, da ne bi risal narave, vinogradov, grozdja. Zakaj pogosto rišem makro (povečano)? Ker se človek redkokdaj ustavi in si začne podrobno ogledovati na primer vinsko trto. Gledam skozi oči raziskovalke in hočem prikazati lepoto v vseh podrobnostih. Previdno, kot dragocenost, gledam živo in nežno iz neposredne bližine. Tukaj gre res za izraz moje ljubezni.
Svojo prvo razstavo v Sloveniji ste imeli novembra 2016 ...
Da, na Slovenskem festivalu vin v Ljubljani. Prijatelji vinarji iz Vipavske doline so me povabili k sodelovanju. Sprejeli so me zelo radostno. Moje slike z grozdjem so postale teme pogovorov. Povsem nedavno je bil festival v Portorožu. Ljudje, ki organizirajo festivale vin, niso samo navdihujoči … vsi so genialni in ustvarjalni. Tudi vinogradništvo je umetnost. Rada sodelujem na takšnih dogodkih, saj je to vedno praznik, druženje, duhovno združevanje. Že ime organizatorja festivala vin v Ljubljani – Rado Stojanovič – izraža radost! Tudi organizatorka festivala malvazije v Portorožu – Ingid Mahnič – je zelo navdihujoča ženska, ki pooseblja življenjsko energijo. Priznam, da sem se malo bala, kakšen bo sprejem in kakšna bo reakcija publike na moje slike. A je bilo vse fantastično!
So za vas odzivi opazovalcev slik pomembni?
Seveda so mi pomembni! Kot vsaka ustvarjalna oseba se tudi sama najbolj bojim ravnodušnega gledalca. Kot sem že rekla, so ustvarjalni ljudje tankočutni, nimamo lupine, zaščitnega obroča, zato nas negativen odziv seveda rani. Sem kot otrok, ki se ni naučil skrivanja za videzom odraslega človeka.
Vir: Osebni arhiv
Morda ravnodušnost, ki je navadno značilnost odraslih, za vas ni značilna? Se počutite bolj kot odrasla oseba ali kot otrok?
Zdi se mi, da že v principu nikoli ne morem biti popolnoma zrela. Vedno bo nekje v kotičku podzavesti majhen otrok, ki bo zahteval zase pozornost. Nikoli ne moremo biti vedno v enem in istem stanju. Še med dnevom menjamo ogromno stanj: starš, otrok, prijatelj … Ne smemo pozabiti, kakšni smo bili kot otroci! Ne smemo zatajiti otroka v sebi!
Želite ostati in še naprej živeti v Sloveniji?
Da, seveda! Slovenija mi je zelo všeč. No, saj veste, da je ne čutim! Tukaj mi je zelo udobno.
Kako to mislite (da je ne čuti, op. ur.)?
To je kot pri telesu, zdravega organa ne čutimo, boleč organ pa začutimo takoj. Ne čutim nobenega neudobja, sploh ne čutim, da bi živela v tuji državi! Tukaj je zame vse tako harmonično, kot da bi od vedno živela tukaj.
Vir: Osebni arhiv
Ste sami harmonična oseba?
Ne, tega ne morem reči. Mislim, da je harmoničen človek tisti, ki je v celoti našel samega sebe. Jaz sebe še iščem.
Imate kakšne sanje?
Najti sebe v tem življenju. Ali bolj natančno, ustvariti.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
