Puškin, veliki mož ruske kulture

Orest Kiprenski: portret Aleksandra Sergejeviča Puškina, 1827. Vir: Državna Tretjakovska galerija

Ustvaril je sodobni ruski jezik

Aleksandra Puškina (1799-1837) imajo upravičeno za očeta sodobnega ruskega jezika. Zavrnil je visoki slog klasične ruske poezije in podrl mejo med pogovornim jezikom in vzvišenimi odami preteklosti. Puškinov jezik Rusi uporabljajo še danes (na 6. junij Rusija danes praznuje tudi dan ruskega jezika, op. prev.).

Obvladal je celo vrsto žanrov

Kot pisatelj in pesnik je imel neverjetno širok razpon žanrov. Pisal je klasične ode, romantične poeme, ljubezenske in politične pesmi, romane v verzih, zgodovinske drame, realistično prozo, novele, kratke zgodbe, pravljice, potopise – in še več. Številna njegova dela so postala temeljni teksti žanrov.

Pripravil je teren za bodoče velikane

Puškin je zastavil glavne teme, ki so zaposlovale ruske pisatelje še daleč v 20. stoletje. Trpljenje ponižnega posameznika nizkega ranga, konflikt med izjemnim posameznikom in družbo, boleča izbira med dolžnostjo in osebno srečo, upor samotarja proti sistemu. Že Puškin je načenjal vse te teme, ki so pozneje dobile osrednje mesto v delih drugih velikih ruskih avtorjev, kot so Dostojevski, Tolstoj, Čehov in Bunin.

Ustvaril je »enciklopedijo ruskega življenja«

Eno od njegovih ključnih del je roman v verzih Jevgenij Onjegin. Ugleden literarni kritik je roman sredi 19. stoletja označil za »enciklopedijo ruskega življenja«, saj je delo podrobno opisovalo takratno življenje in kulturo v državi.

Jevgenij Onjegin si je utrdil pomen in mednarodno slavo tudi s številnimi adaptacijami v drami, operi in baletu. Puškin je delo pisal več let (od 1823 do 1831), ki se je tako sproti razvijalo skupaj s njim in razmerami tistega časa.

Odlikovala sta ga natančnost in iluzija preprostosti

Še eden razlog za stalno Puškinovo priljubljenost je občutek preprostosti njegovih del. Imel je sposobnost, da ustvari jasno sliko samo z dvema ali tremi besedami, ki so se takoj vtisnile v bralčeve misli. Pri njegovi natančni uporabi jezika nastane iluzija spontanosti, čeprav zapiski kažejo, da je še kako premišljeno izdelal vsako vrstico posebej.

Puškinova sklica Liceja v Carskem selu, 1831. Vir: Vostock-photo

 Bil je drzen in prepirljiv

Po smrti je Puškinova priljubljenost strmo naraščala, ni pa užival tako udobnega položaja v ruski družbi, dokler je bil živ. Imel je izrazit smisel za humor in je v svoje besede rad pretihotapil kakšno grdo besedo. Bil je tudi plodovit avtor ostrih epigramov in ga ni bilo sram napadati visoke uradnike. Vse to ga je vodilo v težave z oblasti in pozive na dvoboj.

Za resnico je trpel

Puškin je več let preživel v izgnanstvu zaradi svoje Ode svobodi, ki ima tudi naslednje verze:

»Avtokratska nizkotnost,

prestol se mi gnusita,

sestop pomeni smrt tvojih otrok,

v divjanju zadovoljstvo vidim.«

Car Aleksander I. je najprej izgnal pesnika v južno Rusijo in mu nato odredil pripor na njegovi posesti Mihajlovskoje v Pskovski regiji. Puškin je prijateljeval z mnogimi dekabristi – revolucionarji, ki so zahtevali ustavo in javne svoboščine – in če ga ne bi izgnali, bi skoraj zagotovo sodeloval v vstaji dekabristov leta 1928 v Sankt Peterburgu. Puškin ni nikoli zagovarjal strmoglavljenja carja, je pa zagovarjal pravico posameznika do svobode in zasebnosti ter se boril proti cenzuri. »Ni sreče na tem svetu, / samo mir in svoboda,« je Puškin pisal v eni v pesmi, kjer je povzemal večno stremljenje ruskega ljudstva.

Avtoportret s pravoslavnim pokrivalom, 1829. Vir: Vostock-photo

Pisal je večne ljubezenske pesmi

Puškin je bil znan občudovalec ženske lepote in si je prislužil status Don Juana. Napisal je najbrž najbolj znano ljubezensko pesem v ruski pesniški zapuščini: »Jaz sem vas ljubil / ljubezen se še lahko zgodi, / ni ugasnila v mojem srci …« Tudi v Jevgeniju Onjeginu je Puškin začrtal »pravilo« dvorjenja, ki je v Rusiji še danes stalna referenca: »Manj, kot jo ljubimo, ko dvorimo / Bolj žensko pritegnemo.«

O njem so razpravljali in ga spoštovali veliki pisatelji

Puškinovo veličino so prepoznali številni pisatelji. Na seji Društva ljubiteljev ruske literature leta 1880 je imel Dostojevski dolg govor o pesniku. »Nikoli ni bilo pesnika z univerzalno naklonjenostjo, kot je Puškin. In ne gre samo za simpatičnost, temveč za njegovo izjemno globino, reinkarnacijo njegovega duha v duhu tujih narodov. Gre za skoraj popolno reinkarnacijo,« je trdil veliki pisatelj. Ob otvoritvi Puškinovega spomenika v Moskvi je Ivan Turgenjev, avtor znamenitega romana Očetje in sinovi, rekel naslednje: »Samo bistvo, vse značilnosti njegove poezije se skladajo z značilnostmi in bistvom naših ljudi.«

Bil je kultna osebnost celo v Sovjetski zvezi

V Sovjetski zvezi se je razvil kult Puškina, ki je postal državni simbol. Vsaka učilnica za književnost in mnoga zasebna stanovanja so imela enega od dveh znamenitih portretov, ki sta ju naredila Tropinin in Kiprenski. Leta 1937 so potekala množična praznovanja ob 100. obletnici njegovi smrti, ki so mu sledila enako velika praznovanja ob 150. obletnici njegovega rojstva. Njegove obletnice so pospremili z izdelovanjem cigaret z imenom Spominjamo se Puškina, pa tudi »Puškin« vžigalic, žigov, posod, mila, parfumov in mnogih drugih predmetov z njegovo podobo.

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijskegazete«.

Najpomembnejše ruske knjige po izboru Rusov

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.