Galina Milovskaja. Vir: TASS
Poklic manekenke v Sovjetski zvezi ni bil prestižen in je bil zares naporen. Dekleta so delala po 12 ur v kabinah za probavanje oblačil in na pisti Zvezne modne hiše, zaslužila pa so le po 76 rubljev na mesec (60. leta), kar bi danes zneslo okoli 150 dolarjev. S svojim denarjem so si morale same kupiti obutev in kozmetiko za modne revije. Zanimiva prednost v delu sovjetskih manekenk pa je bila ta, da so lahko malo premaknile železno zaveso in videle druge države. Dekleta so celo ena proti drugi pisala prijave, da bi uničila konkurenco in dobile od KGB-ja dovoljenje za odhod iz države.
V tujini se manekenke niso uspele sprostiti, saj jim sovjetski režim tega ni dovoljeval. Stiki s tujci so bili zelo strogo predpisani, pogovori so morali biti snemani in predani KGB-ju po povratku v državo. Ustvarjati so morale pozitivno podobo svoje države in idealno predstavo o sovjetski ženski. Skozi hotel se je ob 21.00 sprehodila komisija, ki je nadzorovala delegacijo in preverjala, ali so vse manekenke v svojih sobah.
Predstavljamo vam biografije in fotografije petih najbolj priljubljenih sovjetskih manekenk.
Regina Zbarskaja / RIA Novosti
Svetovno slavo je doživela v Parizu v 60. letih. Dobila je vzdevek »najlepše orožje Kremlja«, pozneje so ji pravili tudi »sovjetska Sophia Lauren«. Manekenka je postala po naključju. Na neki študentski žurki je spoznala modno kreatorko Vero Aralovo, ki jo je povabila, da dela kot manekenka na modnih revijah.
Kraljica sovjetskih pist je imela tragična usoda. Po ločitvi od umetnika Leva Zbarskega se je začela srečevati z jugoslovanskim novinarjem. Ko sta šla narazen, je v Nemčiji objavil knjigo 100 noči z Regino Zbarsko, v kateri je razkril intimne podrobnosti iz njenega življenja in citiral njene protisovjetske izjave, zato je prišlo do velikega političnega škandala. Pod pritiskom okolice je Zbarskaja poskušala storiti samomor, nato pa se je začela zdraviti in se celo vrniti na modno pisto. A so jo še naprej spremljale nesreče. Leta 1987 se je v svojem 52. letu zastrupila z uspavalnimi tabletami.
Lepa, vesela in preprosta blondinka je bila največja konkurenca Zbarski, predrzni in ekstatični črnolaski. Po rodu je prihajala iz Leningrada, v mladosti ni načrtovala, da bo reklamirala obleke na revijah, saj je študirala. A je po naključju njena prijateljica nameravala sodelovati na modni reviji v Leningrajski modni hiši, potem pa je zbolela in jo je Ljudmila Romanovskaja zamenjala. Nad njenim nastopom so bili vsi tako navdušeni, da so ji takoj ponudili potovanje na Finsko.
Po vrnitvi v ZSSR je začela delati kot manekenka v Moskvi, kjer je postala rivalka Regini Zbarski. Glavni spor se je zgodil okoli izrazito rdeče halje Rusija, ki je bila sprva namenjena Zbarski, a jo je nato dobila Romanovskaja. V njej se je pojavila na mednarodni modni reviji in je postala njen zaščitni znak – v njej se je pojavila celo na naslovnici ameriške revije Look, kar je za tisti čas prava posebnost.
Njen uspeh pa je sprovedel težavo v zasebnem življenju – ljubosumje moža in ločitev. Pozneje se je poročila s slikarjem Jurijem Kupermanom in z njim emigrirala najprej v Izrael, nato v London. Ločila se je tudi od drugega moža in čez nekaj let na letališču slučajno spoznala tretjega moža, Douglasa Edwardsa. Danes imata svoje podjetje in letalo, s katerim potujeta po svetu.
Leokadija Mironova / Arhivska fotografija
Tudi Leokadija se je v Zvezni modni hiši znašla po naključju. Enako je prišla podpret svojo prijateljico, tam pa jo je sprejel mladi modni oblikovalec Vjačeslav Zajcev in ji takoj ponudil službo. Pisalo se je leto 1962.
Njeno prvo potovanje ji ni prineslo sreče. V Latviji je spoznala fotografa Antanisa in se vanj zaljubila, vendar nista mogla biti skupaj, saj je pripadal nacionalistični organizaciji in je trpel zvezo z Rusinjo. Leokadija Mironova je bila všeč mnogim moškim, a se ni oženila in nima otrok. Danes živi sama in se občasno pojavlja na modnih revijah.
Vir: Getty Images
Galina Milovskaja je bila najbolj kontroverzna in najbolj uspešna sovjetska manekenka. Kot študentka gledališke akademije je imela podobo »ruske Twiggy«, ki so jo strašno iskali sovjetski modni oblikovalci. Prva je njen potencial opazila oblikovalka Irina Krutinkova, po moskovski mednarodni reviji pa so jo opazile tudi zahodne agencije. Vogue je poskušal dve leti dobiti fotografiranje z Galino, po objavi fotografij pa je nastal škandal: Na eni od fotografij sedi na kamnu na Črnem trgu s široko razširjenimi nogami, hkrati pa kaže hrbet Leninovemu mavzoleju in portretom sovjetskih voditeljev. Po tem dogodku so sovjetskim manekenkam za dolgo časa prepovedali fotografiranje za tuje modne revije.
Škandali so se vrstili tudi pozneje. Vrgli so jo s fakultete, ker je sodelovala na modni reviji plavalnih kostumov, kjer sta bila prisotna dva njena predavatelja. Potem je italijanski L'Espresso objavil njeno fotografijo z risbo rože in netopirja na telesu, gre pa ravno za časnik, ki je objavil že prepovedano poemo Tvardovskega Tjorkin v onostranstvu. Oblasti so jo prosile, da zapusti Sovjetsko zvezo. Odhod v Francijo je doživela kot tragedijo, a se ji je v tujini posrečilo. Tudi tam je delala kot fotomodel, nato pa prekinila kariero, ko se je poročila z bankirjem Jeanom Paulom Desertinom in zaključila univerzitetni študij režije na pariški Soborni. Kot režiserka je zaslovela po zaslugi dokumentarca »To rusko brezumje« o avantgardnih umetnikih, ki so v 70. letih zapustili ZSSR.
5. Jelena Metjolkina (rojena 1953, vrhunec kariere pri 26 letih), »Nija z drugega planeta«
Jelena Metjolkina v vlogi nezemljanke Nije / RIA Novosti
V 70. letih je bila zvezda sovjetskega filma in mode. Po zaključku šolanja je najprej delala kot knjižničarka, pozneje pa je postala manekenka v moskovskem trgovskem centru GUM in se fotografirala za časopise. V nekem časopisu jo je opazil režiser Richard Ciktorov, ki je takrat snemal film Preko trnja do zvezd in iskal igralko za vlogo Nije, ženske z drugega planeta. Bila je idealna za to vlogo, odlično je interpretirala lik po zamislih režiserja, čeprav ni imela igralske izobrazbe. V 90. letih se je zaposlila kot tajnica pri poslovnežu Ivanu Kivelidiju. Ta je bil kmalu zastrupljen, medtem ko je sama čudežno preživela. Po tem dogodku je postala pobožna, začela je delati v centru za poučevanje tujih jezikov v Moskvi in začela peti v cerkvenem zboru.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
