Oktobrska revolucija je prebudila tudi nove vrste umetnosti

Ruska družba je še danes razdeljena pri ocenah glede revolucionarnega dogajanja leta 1917. Pred stoto obletnico je v medijih vse več razprav, kaj je revolucija v bistvu sploh prinesla Rusiji in svetu. Vendar oktobrska revolucija v Rusiji ni spremenila samo političnega sistema, pač pa tudi sistem umetnosti.

Za nekaj let je oživela utopija avantgarde. Demokratizacija izobraževalnega sistema, razstaviščne in muzejske dejavnosti je dosegla še nikoli videno stopnjo. Revolucionarni dogodki v Rusiji so navdahnili mnoge zahodne umetnike, ki so bili še dolgo očarani nad revolucionarnimi idejami.

Revolucionarne reforme so zajele vse nivoje. Umetniško izobraževanje je postalo maksimalno demokratično, predvsem pa brezplačno. Nekdanja Akademija umetnosti v Peterburgu se je preimenovala v Svobodne delavnice. Umetniki so razstavljali svoja dela kar prosto na ulice, na seminarjih je lahko sodeloval vsak mimoidoči. Kazimir Maljevič je v Vitebski ustanovil skupino Unovis (Utemeljitelji nove umetnosti), ki je združila celo generacijo suprematistov. Tukaj so radikalno odpravili koncept avtorstva, študenti so predstavljali slike brez podpisov, enako tudi Maljevič – in to v dvajsetih letih!

Levičarski umetniki so začeli aktivno sodelovati z državo. Maljevič, Kandinski, Tatlin, Rodčenko so služili v oddelku za vizualne umetnosti ljudskega komiteja za prosveto. Avantgardo so deloma izbrali za novi umetniški jezik revolucije, ki se je radikalno razlikoval od tradicionalne »buržoazne« umetnosti. Prvo obletnico revolucije je priredil umetnik Natan Aljman, ki je prekril Ermitaž in okrasil Aleksandrovski stolp z motivi v slogu suprematizma.

Vir: Ullstein Bild / Vostock Photo

Ustvarili so umetniške inštitucije, ki so razvijale teorijo nove umetnosti. Oddelek za vizualne umetnosti Komiteja za ljudsko prosveto je predlagal združitev vseh avantgardistov v Internacionalo. Leta 1921 je Inštitut za umetniško kulturo razglasil slikarstvo za buržoazno kulturo. Od takrat bi moral pravi umetnik pokazati svoje mojstrstvo v proizvodni stvari.

Vpliv revolucionarnih idej Oktobra se je razširil po vsem svetu, ne samo v Evropi, ampak celo v Latinski Ameriki. Te ideje so deloma padla na že pripravljena tla. Mehičani so se namreč v času revolucije že sedem let borili za demokratično ustavo in nacionalizacijo zemlje. Alfaro Siqueiros in José Orozco sta osebno sodelovala v revolucionarnem dogajanju v svoji državi, zato sta dogodke v Rusiji pospremila z veliko simpatijo. Po navdihu socializma so tako Mehičani razvijali novo »ljudsko« umetnost, ki naj bi presegla staro in začrtala pot k sreči človeštva, ki ga naj bi začel Lenin.

Mehiške umetnike je bilo pozneje moč najti v Sovjetski zvezi, enako pa so bile levičarske ideje blizu tudi francoskim nadrealistom, čeprav so ti predlagali, da je z revolucijo najprej treba začeti v svoji zavesti. Za glavno orodje osvoboditve so imeli umetnost, čeprav so bil navdušeni tudi nad idejo svetovne revolucije. »Stvaritev delavske države je močno spremenilo naše poglede,« se je spominjal André Breton v članku leta 1952. Pod vplivom nove utopije so nadrealisti izdali manifest in pozvali k splošnemu družbenemu prevratu, pet umetnikov pa je januarja 1927 vstopilo v komunistično partijo.

Družbo enakih možnosti so pozdravili tudi pri nemškem Bauhausu, kjer so imeli mnogi predavatelji skrajno leve politične poglede. Sveže novice sta iz Rusije v Nemčijo pripeljala Vasilij Kandinski in Elj Lisicki, ki sta odšla iz Rusije leta 1921. Kandinski je vodil delavnico slikarstva in fresk, po zaslugi Lisickega pa je Nemčija spoznala suprematistične kompozicije Kazimirja Maljeviča. Tudi umetniki in arhitekti Bauhausa, enako kot ruski kolegi v šoli Vhutemas, so verjeli v moč umetnosti, ki za vse človeštvo pomaga graditi svetlo prihodnost. Od tod tudi zanimanje za množično gradnjo tipičnih bivališč. Delegacija Hannesa Meyerja z učenci je gostovala v ZSSR in ustvarila arhitekturni biro, da bi razvila generalne načrte in nova mesta, poudarek je bil na funkciji in organizaciji mestnega prostora, kjer je življenje, študij, srečevanje s prijatelji, ukvarjanje s športom dobro načrtovano – po teh načrtih so delno zgradili Birobidžan. Vendar pod zadušljivim vzdušjem v Sovjetski zvezi 30. let niso zdržali dolgo. Meyer je leta 1937 zapustil Sovjetsko zvezo, na njegove ideje pa so še dolgo gledali kot na perspektivne za razvoj sodobnih mest, vplivale so tudi na povojno gradnjo v Evropi.

Tudi nadrealisti so bili razočarani nad potekom revolucionarnih dogodkov. Izgon Trockega je zasejal seme dvoma v vrednote revolucije. Umetniki so bili zaprepadeni zaradi razvoja sovjetske države, ki je pridobivala vse bolj totalitarne značilnost. Breton se je sprl s francosko partijo in leta 1933 zapustil komuniste, nato pa končal v Mehiki, kjer je stopil v stik z Levom Trockim in mehiškim slikarjem Diegom Rivero. Izdan je bil manifest »Za neodvisno revolucionarno umetnost«, ki je zagovarjal anarhistično intelektualno svobodo brez omejitev. Breton je bil prepričan, da revolucija ne sme pripeljati do družbe, »kjer so bili vsi ljudje enaki v revščini, kot v Rusiji«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.