Ena »besedica« o Slovanih

Vasilij Perov, portret Fjodorja Dostojevskega, 1872.

Vasilij Perov, portret Fjodorja Dostojevskega, 1872.

Državna Tretjakovska galerija
Veliki genij ruske književnosti Fjodor Mihajlovič Dostojevski je leta 1877 v svojem dnevniku zapisal svoje poglede o Slovanih, ki so v glavnem takrat še sanjali o svoji državi. Sam je bil zagovornik ideje o Rusiji kot zaščitnici slovanskih narodov, njegova »Ena povsem zasebna 'besedica' o Slovanih, ki sem jo vedno želel povedati«, pa v nekaterih delih zveni aktualno celo danes, 140 let pozneje.

»Mimogrede bom rekel eno posebno 'besedico' o Slovanih in slovanskem vprašanju. Že vedno sem jo hotel izreči. Zdaj so pri nas vsi naenkrat začeli govoriti o možnostih za hitro vzpostavitev miru in o možnosti, da se čim prej hitro reši slovansko vprašanje. Pustimo sanjam svojo pot in si zamislimo, da bi bilo naenkrat že vsega konec, da so Slovani z napori in krvjo Rusije že osvobojeni, še več, da Turško cesarstvo več ne obstaja, da je Balkanski polotok svoboden in živi novo življenje.«

»Seveda je težko napovedati do zadnjih podrobnosti, v kakšni konkretni obliki se bo sprva uresničila ta svoboda Slovanov, ali bo to kakšna federacija malih osvobojenih plemen (čeprav se zdi, da federacije ne bo še dolgo, precej dolgo) ali se bodo pojavile manjše zasebne posesti v obliki malih državic, ki jim bodo vladali poklicani iz različnih vladarskih dinastij. Lahko tudi napovedujemo, ali bo Srbija na koncu razširila svoje ozemlje ali bo Avstrija to preprečila, kako velika bo Bolgarija, kaj bo s Hercegovci, Bosno, kakšne odnose bodo vzpostavili majhni na novo osvobojeni slovanski narodi z, na primer, Romuni ali celo Grki.«

Opomba prevajalca za lažje razumevanje konteksta: Leta 1877 in 1878 je potekala rusko-turška vojna, ki jo je Rusija začela proti Osmanskemu cesarstvu po krvavi zadušitvi upora v Bolgariji ter težnjah Srbov in Črnogorcev po neodvisnosti (vsem je takrat še vladal Turški imperij). Povezana je bila s podrejenim položajem kristjanov v Osmanskem cesarstvu, med katerimi so bili Slovani, pa tudi z željo Rusije, da odpravi svoj poslabšan položaj po krimski vojni.

»Bodo vse te države in državice na koncu povsem neodvisne ali bodo pod pokroviteljstvom in nadzorom 'koncerta evropskih sil', med katerimi je tudi Rusija? Jaz mislim, da bodo vsi ti mali narodi sami prosili za pokroviteljstvo evropskega koncerta, četudi je v njem Rusija, ampak ravno zato, da jih bodo ščitili pred oblastništvom Rusije. Vse to je nemogoče vnaprej in natančno napovedati in tega niti ne poskušam. Pa vendarle, verjetno lahko vemo dve stvari: 1. Da se bodo hitro ali morda ne tako hitro slovanska plemena na Balkanskem polotoku dokončno osvobodila turškega jarma in začela novo, svobodno, morda tudi neodvisno življenje.«

»Kot drugo pa se bo verjetno oziroma kar sigurno zgodilo naslednje, to sem vedno hotel izpovedati. Po mojem notranjem prepričanju, popolnem in nedvoumnem, Rusija ni imela in nikoli ne bo imela tako sovražnih in ljubosumnih, celo odkritih sovražnikov, kot so vsa ta slovanska plemena, takoj ko jih bo Rusija osvobodila in jih bo Evropa priznala za svobodna! In naj mi nihče ne nasprotuje in spodbija tega, kar pravim, in naj nihče name ne kriči in govori, da pretiravam in da sem sovražnik Slovanov! Nasprotno, močno ljubim Slovane, a se ne bom niti branil, saj vem, da se bo vse zgodilo ravno tako, kot pravim, in to ne zaradi domnevno nizke ali nehvaležne narave Slovanov, kar sploh ni razlog. V tem smislu je njihov značaj enak, kot značaj vseh ostalih. Razlog je v tem, da se takšne stvari drugače v svetu niti ne morejo zgoditi.«

»Po osvoboditvi bodo svoje novo življenje začeli, ponavljam, ravno s tem, da bodo od Evrope, denimo od Anglije in Nemčije, prosili za pokroviteljstvo in garancijo njihove svobode. In četudi bo v evropskem koncertu tudi Rusija, bodo to storili ravno zaradi zaščite pred Rusijo. Obvezno bodo začeli s tem, da bodo sebe, morda tudi odkrito in naglas, prepričali in razglasili, da nimajo biti Rusiji za kaj hvaležni in so se med sklepanjem miru celo komajda rešili pred oblastništvom Rusije, in to zahvaljujoč intervenciji evropskega koncerta. Češ, če se Evropa ne bi vmešala, bi jih Rusija vzela od Turkov in takoj pogoltnila. Še dolgo ne bodo pripravljeni priznati nesebičnosti Rusije in njenega velikega, svetega povzdigovanja najvišje slovanske ideje, ene od tistih idej, ki omogočajo človeku, da živi. Bodo Slovani na primer sposobni razumeti to vseljudsko rusko vojno, ki je povzdignila ves ruski narod na čelu s carjem za osvoboditev nesrečnih narodov, kaj mislite? Za nič na tem svetu ne bodo tega priznali!«

»Še celo stoletje, morda še dlje, se bodo neprekinjeno dobrikali evropskim državam, širili bodo klevete, spletke in intrige proti Rusiji. Samo posamezniki bodo razumeli, kaj je Rusija pomenila, kaj pomeni in kaj bo vedno pomenila zanje, a bodo ti ljudje na začetku v takšni manjšini, da jim bodo metali polena pod noge, sovražili jih bodo in celo politično preganjali. Osvobojeni Slovani bodo še s posebnim veseljem govorili in celemu svetu trobili, da so izobražena plemena, sposobna za najbolj imenitno evropsko kulturo, medtem ko je Rusija barbarska država, čigar narod celo niti ni čiste slovanske krvi in je sovražnik evropske civilizacije.«

»Seveda bodo že od začetka dobili ustavo, parlamente, odgovorne ministre, govornike in govore. To jih bo zelo pomirjalo in navduševalo. Pijani bodo od telegramov, ki jim jih bodo posvetili v pariških in londonskih časnikih, kjer bodo cel svet obveščali, da je po dolgem parlamentarnem viharju padlo ministrstvo v Bolgariji in so sestavili novo z liberalno večino ter da je neki njihov Ivan Čuftluk sprejel funkcijo predsednika sveta ministrov. Rusija se mora na to resno pripraviti, saj bodo vsi ti osvobojeni Slovani v zanosu hiteli v Evropo in se do izgube svoje osebnosti navzeli evropskih oblik, političnih in socialnih, ter tako preživeli zelo dolgo obdobje evropeizma, preden bodo zagledali karkoli v svojem slovanskem značaju in svoji posebni slovanski misiji za človeštvo. Te državice se bodo vedno prepirale med seboj, vedno bo eden drugemu zavidal, drug proti drugemu bodo spletkarili.«

»Razume se, da se bodo v trenutku nekih večjih neprijetnosti na koncu obrnili na Rusijo za pomoč. Kolikor bodo že spletkarili, nas sovražili in klevetali v Evropi, da bi ji bili všeč in bili vanjo zaljubljeni, bodo vseeno instinktivno začutili, seveda šele v trenutku težav, da je Evropa naravni sovražnik njihove enotnosti in bo tako vedno ostalo, Rusija pa ravno obstaja kot ogromen magnet, ki jih neustavljivo privlači ter s tem zagotavlja njihovo celovitost in enotnost. V nekem trenutku bi bili sposobni zavestno priznati, da bi se brez Rusije, velikega vzhodnega centra in velike privlačne sile, njihova enotnost v trenutku razbila in razpadla na koščke, da bi celo njihova narodnost izginila v evropskem oceanu kot nekaj kapelj v morje. Rusija se bo morala še dolgo sekirati, kako naj jih pomiri in spravi k razumu, morda tudi tako, da zasuče z mečem, če je treba. Seveda si sedaj že lahko zastavite vprašanje, kakšno korist ima od tega Rusija, zakaj se je zanje borila 100 let, žrtvovala svojo kri, moči in denar. Rusija se bo vedno zavedala, da je ravno ona središče slovanske enotnosti, da Slovani živijo svobodno nacionalno življenje zato, ker to ona hoče in je za to vse storila.«

»Sedaj je težko dati odgovor na to vprašanje in on ne more biti jasen. Predvsem Rusija ne bo niti pomislila, da bi širila svoje ozemlje na račun Slovanov, jih politično priključila svojemu ozemlju in tam ustvarjala svoje gubernije in podobno. Vsi Slovani še sedaj sumijo, da ima Rusija takšne težnje, enako vsa Evropa, in sumili bodo še 100 let. A naj Bog reši Rusijo pred takšnimi težnjami. Še več, če bo Slovanom od samega začetka nudila čim več politične svobode in se ogradila od kakršnegakoli vsiljevanja in nadzora nad njimi, jim samo sporočala, da bo vedno povzdignila meč nad tistimi, ki jim bodo poskušali odvzeti svobodo in neodvisnost, se bo Rusija s tem sama rešila strašnih skrbi in obvez, da bi na silo vzdrževala nad Slovani svoje varstvo in politični vpliv, ki jim seveda ni všeč, Evropi pa je vedno sumljiv. Če bo Rusija izvajala popolno nesebičnost, pa bo s tem Rusija zmagala in dobila Slovane na svojo stran. Najprej bodo k njej prihajali nejevoljno, pozneje, ob svojem času, pa bodo prišle s polnim zaupanjem. Vsi se bodo vrnili v rodno gnezdo.«

»Ko bo rešila Slovansko vprašanje, bo morala Rusija rešiti še Vzhodno vprašanje. Sedanji Slovani še dolgo ne bodo razumeli, kaj je Vzhodno vprašanje! Še dolgo ne bodo razumeli niti slovanske enotnosti v bratstvu in slogi. V prihodnje bo naloga Rusije, da jim to neprekinjeno pojasnjuje z dejanji in velikim zgledom. Spet se bodo spraševali, zakaj mora Rusija vse to delati in prevzemati nase takšno skrb. Zakaj? Da bi živela vzvišeno, veliko življenje, da bi svet obsijala z veliko, nesebično in čisto idejo in da bi na koncu združila ter ustvarila velik in močan organizem bratske zveze plemen. Toda ne s političnim nasiljem, ne z mečem, pač pa s prepričevanjem, zgledom, ljubeznijo, nesebičnostjo in svetlobo. Cilj Rusije in njena korist, če hočete, je v tem, da vse »ta male« dvigne do svoje višine. Če nacije ne bodo živele z najvišjimi in nesebičnimi idejami ter cilji služenja človeštvu, ampak bodo samo služile svojim 'interesom', potem ni dvoma, da bodo te nacije propadle, otrdele, oslabele in umrle. A ni višjih ciljev, kot takrat, ko bodo vsi Slovani združeni v veliko celoto. Takrat bo vseslovanstvo dalo človeštvu svojo novo in izčrpno besedo.«

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke