8. avgusta 1877, pred 140 leti, se je rodil pionir ruskega filma Aleksander Hanžonkov. »Ko je bil star 28 let, so ga odpustili iz kazaškega polka in je dobil odpravnino pet tisoč rubljev. Hanžonkov je vložil ta denar v filmsko industrijo in kmalu zgradil imperij, ki ga država do takrat še ni videla,« se velikega ruskega filmarja danes spominjajo pri agenciji TASS. Vendar je bila pot do tega imperija naporna, sploh na začetku.
Leta 1911 je Hanžonkov posnel prvi celovečerni film v ruski zgodovini – igrano-dokumentarni film o Krimski vojni z naslovom Obramba Sevastopola. Delal je skupaj z režiserjem Vasilijem Gonačrovim in mu, vsaj tako je pisal v spominih, ni bilo prav nič žal vsega denarja, ki ga je dal za snemanje filma, za katerega je hotel, da je zelo dober. Film opisuje podvige braniteljev tega mesta ob Črnem morju leta 1854 in 1855, ki so jih, kot smo že pisali, pohvalili celo pri vodilnih časnikih takratnih vojaških nasprotnikov.
Kot se spodobi, so film snemali na Krimu, nastopali pa so tudi tamkajšnji vojaki iz Sevastopola, za kar je vojska dala posebno dovoljenje. Kot se je pozneje spominjal ruski filmar, so imeli veliko dobre volje, žal pa malo manj znanja. Probleme jim je delal tudi vojaški svetovalec, ki jim ga je nastavila vojska, saj je hotel po svoji volji vse snemati na znanih zgodovinskih krajih, ne glede na to, kaj bi moralo biti v samem kadru.
Še marsičesa Hanžonkov in Gončarov nista mogla dopovedati temu trmastemu in filma neveščemu svetovalcu, na primer to, da lahko prizor neba posnamejo kjerkoli in bo to v filmu enako dobro izpadlo, namesto da ga snemali na točnem kraju, kjer se potem odvija zgodovinsko dogajanje. Vsi zapleti so zahtevali dodaten čas in stroške. Zaradi različnih finančnih, časovnih in drugih omejitev so morali izpustiti nekatere scene in boje, kar je malo vplivalo na skladnost z zgodovinopisjem. Primanjkovalo je uniform za vse igralce, zato so jih nosili samo tisti v ospredju …
Kot se je pozneje spominjal Hanžonkov, pa je bila najtežja naloga snemanje scen s floto na morju, brez katere Obrambe Sevastopola pač ne more biti. Ker si niso mogli privoščiti starih jadrnic, so v prvi del filma vključili vsaj simbolično potopitev ladje Treh svetnikov, katere legendo smo že opisovali. Da bi bila vsaj ta potopitev avtentična, so ploščo z jambori in drugo opremo ladje spravili na podmornico in vse skupaj potopili na dno zaliva, kar je bila precej tvegana poteza.
Nato je sledila še potreba, da prikazovanje filma odobri car, za kar so zanj in za njegovo spremstvo organizirali poseben sprejem v krimski Livadiji, z orkestrom in zborom, da bi film vendar ustvaril dober vtis. Režiser Hanžonkov se je zaradi vseh krčenj vsebine bal, da bo film sprejet kot katastrofa, a je po koncu filma sledilo ploskanje, car pa se mu je osebno zahvalil za vse delo. Car je odobril uradno predvajanje filma, na firmo Hanžonkova pa so začela prihajati nova naročila.
Problem je bil tudi denar. Snemanje je bilo drago in tudi po porabljenih trinajst tisoč rubljih niso prišli niti čez polovico – še enkrat več so skrčili scenarij. Na koncu so potrošili 40 tisoč rubljev in povsem opustošili blagajno Hanžonkovega trgovskega podjetja. A se je Hanžonkov znašel – z izvirno distribucijo in dobro množično PR akcijo je prodaja strmo narasla. Celovečerni film se je vrtel v vseh velikih ruskih kinodvoranah v spremstvu živih glasbenikov in s posebnimi učinki, kot je pristno streljanje za kuliso.
»Na koncu moramo priznati, da je kljub vsem pomanjkljivostim film odigral veliko vlogo v razvoju našega dela in ruske filmske industrije nasploh, pokazal je pot k velikim in resnim postavitvam,« je sklenil Hanžonkov v svojih spominih.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
