GUM: Mesto, kjer je Stalin jokal, Gagarin pa na skrivaj kupoval Chanel

Josef F. Stuefer
GUM je stavba znamenite blagovne hiše v samem centru Moskve na Rdečem trgu. Zgodovina te stavbe je neobičajna. Pred leti je izšla Enciklopedija GUM-a v dveh zvezkih, v katerih je umetnostni in arhitekturni zgodovinar Grigorij Revzin s soavtorji sestavil enciklopedijo življenja v Rusiji, povezanega z največjim trgovskim centrom v državi.

Ruski trgovski center GUM (Gosudarstvennyj universal'nyj magazin) je videl marsikaj, odkar so ga zgradili. Bil je priča mnogim zgodovinskim dogodkom. V njem je nekaj časa cvetela maloprodaja, nato je hranil orožje, postal skladišče krompirja, ljudje so tu tudi živeli, v stanovanjih takoj ob prodajnih mestih, Rusija se je tukaj poslovila od partijske elite, tu so zgradili prvo sovjetsko reaktivno raketo, prikazali novo kolekcijo Diorjevih modelov … GUM je kot ogledalo odražal življenje ZSSR – tisto stvarno in takšno, o katerem so ljudje sanjali. Izbrali smo 4 informacije iz omenjene enciklopedije, ki nam pomagajo bolje razumeti zgodovino znamenite stavbe nasproti Kremlja, preko nje pa tudi zgodovino Rusije v 20. stoletju.

Prodajalna, v kateri se je živelo

GUM je državna blagovna hiša, »s poudarjeno besedo državna.« Odprli so ga leta 1921 na Leninovo pobudo, 1923 pa si je znameniti umetnik Aleksander Rodčenko izmislil logotip, ki ga uporabljajo še danes. Skupaj s pesnikom Vladimirjem Majakovskim je objavil tudi serijo reklamnih plakatov za to veleblagovnico, na katerih je prikazano izobilje Guma.

V tretjem nadstropju te neobičajne stavbe so zares obstajala stanovanja, v katerih so živeli ljudje. Moskovčanka Eleonora Garkunova je prvih 25 let svojega življenja preživela v Gumu, v sobi, ki gleda na ulico Iljinka. »V tem smislu smo bili pravi srečneži, ker je poleg nas le še eno stanovanje imelo okno na to ulico. Vsa ostala okna so gledala v atrij, ki je bil pokrit s stekleno streho,« se spominja Eleonora. Na Rdečem trgu je stanovalo 10 družin, pogoji življenja pa so bili za vse enaki. Niso imeli niti plina niti vodovoda. Hrano so pripravljali na plinskih kartušah in uporabljali umazana javna stranišča veleblagovnice (bila sta le dva: moški in ženski), od tam so dobivali tudi vodo. »Konec 30. let so na vhodu z Iljinke v kleti odprli plačljivo stranišče. Bilo je čisto, imelo je celo električne naprave za sušenje rok, kar je bilo pravo čudo. Vstop je stal 10 kopejk, ampak jaz sem bila hvaležna, da sploh obstaja takšna možnost. Ko je uradnica, zadolžena za stranišče, izvedela, da živim v Gumu, mi je dovolila, da vstopam brezplačno,« dodaja. Eleonorin oče pa je, mimogrede rečeno, delal na Narodnem komisariatu za finance.

Pogled na Rdeči trg iz Guma. Vir: TASSPogled na Rdeči trg iz Guma. Vir: TASS

Prodajalne so se odpirale ob 8. uri zjutraj. Po celotnem Gumu so odmevali hitri koraki, ker so se kupci še pred zoro postavljali v vrste pred stavbo. Po teh zvokih so prebivalci veleblagovnice vedno vedeli, koliko je ura. Svoje otroke so včasih poslali na ogled filma v konferenčni dvorani, na sprehod pa so jih peljali v Aleksandrovski park.

»Nič čudnega ni bilo imeti stanovanje v Gumu,« pravi Eleonora. »Nihče se ni vznemirjal zaradi bližine Kremlja. Vse to je izgledalo precej naravno.« Samo v času vojaških parad nekajkrat na leto je bilo prepovedano imeti goste, v stanovanjih pa je dežural vojak in pazil, da se ni nihče od odraslih približal oknom.

Tega se spominja tudi voditelj Državne radiotelevizije Igor Kirilov. Iz Guma je komentiral vojaške parade na Rdečem trgu, vendar je lahko mimohod tehnike spremljal le na majhnem ekranu. Imel je močno željo pogledati skozi okno, vendar ga je vojak vsakič grobo potisnil stran. »Čez veliko let sem slučajno srečal tega človeka na ulici. Prišel je k meni in dejal, da so v času parade vedno dežurali ostrostrelci in na merniku držali celoten Rdeči trg. Imeli so navodila, da streljajo v vsakogar, ki bi se pojavil na oknu.«

Eleonora Garkunova je v Gumu živela do leta 1953. Po Stalinovi smrti so ustavili prodajo blaga, stanovalce pa razselili.

Mesto, kjer je Stalin jokal pred narodom

V noči z 8. na 9. november 1932 je v državnem stanovanju v Kremlju samomor storila Nadežda Alilujeva, druga Stalinova žena, ki mu je rodila dva otroka. Takrat je imela 31 let. Streljala je v svoje srce in to dvakrat, ker prvi strel ni bil smrten. »Če s tem dejanjem ni želela vzeti življenja le sebi, ampak tudi kaznovati Stalina, ji je uspelo. Bil je globoko pretresen.«

Krsto s truplom Nadežde Alilujeve so prenesli v dvorano, kjer sedaj potekajo modne revije in predstavitve, da bi se lahko ljudje poslovili od nje. V Gum je drla nepregledna množica ljudi. Obstaja filmska kronika dogajanja, na kateri se vidi, da so ljudje prišli večinoma iz radovednosti. Zanje je bila to odlična priložnost, da od blizu vidijo državno vodstvo. Krsta je bila obložena s cvetjem in venci, poleg nje pa je sedela Leninova soproga Nadežda Krupska. Okoli krste so stali Molotov, Ordžonikidze, Kaganovič, Vorošilov … »Stal je tudi sam Stalin, z lici, napihnjenimi od solz, in prodorno gledal mrtev ženin obraz. Kje bi še lahko videli kaj takšnega?« To je bilo edinkrat v Stalinovem življenju, da ni mogel zadržati svojih čustev pred ljudmi. Le takrat so lahko v Stalinu videli običajnega človeka, ki ga je zadela tragedija.

Trije ukazi o uničenju Guma

Nič čudnega ni, da je bil Stalin pripravljen zrušiti GUM in izbrisati spomine na strašni november. Prvič je takšen ukaz podpisal leta 1934. V začetku 30. let so skoraj povsem prekinili prodajo blaga, zato je stavba veleblagovnice spominjala na ogromen poslovni prostor za razne inštitucije – od Ministrstva za kulturo in Ministrstva za rudarstvo ZSSR do Zveze Rdečega križa. Odločili so se, da na mestu Guma zgradijo »ministrstvo nad ministrstvi«, torej stavbo Narodnega komisariata za težko industrijo. Stavba je bila zamišljena kot gigantska gradnja v slogu italijanskih palač, vendar s sovjetskimi dimenzijami. Imela bi 4 stolpe, visoke 160 metrov, ki bi bili spojeni s prehodi na višini 30. nadstropja, da bi ministri odhajali drug k drugemu na posvete. V projektih, ki so jih prijavili arhitekti na natečaju, so stavbo Guma povsem odstranili in Rdeči trg spremenili v izjemno široko ulico. Na Generalnem načrtu Moskve iz leta 1935 GUM ni vrisan, ampak je prikazano, kot da so ga uničili. »Moskva ne potrebuje Guma. Rdeči trg, na katerem stoji Leninov mavzolej, je pretesen. Moramo ga razširiti na račun Guma,« je zapisano v uvodu Generalnega načrta.

Moskovčani na Rdečem trgu pred Gumom, 1. maj 1948. Vir: Fotosojuz / VostokMoskovčani na Rdečem trgu pred Gumom, 1. maj 1948. Vir: Fotosojuz / Vostok

Ni čudno to, da je Stalin hotel zrušiti Gum, čudno je to, da še vedno stoji. V 30. letih je Narodni komisariat za notranje zadeve (NKVD) preprečil nujen pristop k rušenju stavbe. Lavrentij Berija je imel v prvi vrsti Guma svoj kabinet in celotna prva linija je delovala v največji tajnosti. Zato je Berija zavračal rušenje Guma, dokler ne bi za njegovo službo zgradili nebotičnika v moskovskem rajonu Zarjadje.

Rušenje Guma je bilo načrtovano tudi leta 1947. Tokrat bi morali na njegovem mestu postaviti monumentalni spomenik Zmagi. To bi bila čudna ogromna rotunda, obkrožena s tribunami. Zgodovinarji menijo, da je Gum imel srečo, ker si Stalin enostavno ni uspel zamisliti, kako bi moral izgledati trg njegove zmage …

Tretjič je bil Gum zaprt 1972. Drugi človek KPSZ Mihail Suslov se je odločil zapreti veleblagovnico z obrazložitvijo, da »tržnici ni mesto ob Mavzoleju.« Takrat je Gum rešila bunda, ki so jo v ateljeju veleblagovnice sešili za »veliko sovjetsko kneginjo« Galino Brežnjevo. Ko je prišla poskusit bundo, so se krojači pritožili, da se za vedno poslavljajo od strank, ker bodo atelje zaprli. Ni znano, kaj je uporniška Brežnjeva rekla svojemu očetu, vendar je GUM obstal.

Svečana izložba ZSSR in zakladnica deficitarnega blaga

Po Stalinovi smrti 1953 je minister za trgovino Anastas Mikojan odprl GUM, vendar kot popolnoma nov, do temeljev preurejen trgovski center.

Novi Gum je postal simbol otoplitve in prikaza nove smeri, ki je vodila k potrošniškemu izobilju. Članek o odprtju Guma se je pojavil v ameriškem tedniku Time s portretom Nikite Hruščova na naslovnici.

»Vsako jutro je preko zvočnika odmevalo obvestilo: 'Delavci prodajane! Čez 5 minut se naša prodajalna odpira. Zavzemite svoja delovna mesta in se pripravite za primerno postrežbo kupcev.' Nato je odjeknila ura na Kremeljskem stolpu, vrata so se odprla in množica ljudi je drla notri. Dovolj je bilo le 5 minut, da se je GUM napolnil.« Mikojan je ustvaril tovarno, skozi katero je vsako leto šla tretjina prebivalstva Sovjetske zveze.

Notranjost Guma. Vir: Shutterstock / Legion Media.Notranjost Guma. Vir: Shutterstock / Legion Media.

Stalin je 1936 Mikojana poslal v Ameriko za dva meseca, da bi tam preučil njihovo lahko in živilsko industrijo. Mikojan pa iz Amerike »ni prinesel le linije za proizvodnjo hrenovk, klobas in pleskavic (vse, kar je kasneje obsegal Mikojanov kombinat) ter ideje za hitro hrano, ampak tudi idejo, da sta lahka in živilska industrija pravzaprav veliki industriji.

Najljubši Mikojanov »otrok« je bil modni oddelek. Imel je poslanstvo, ki je bilo neobičajno za sovjetsko trgovino: oblikovati nove modele oblačil in propagirati modo. Vstopnice za modne revije so bile zelo iskane. Modni oddelek je 1959 podal poročilo, da je Gumove kolekcije na modnih revijah širom Sovjetske zveze in v tujini videlo 500-600 tisoč ljudi. S takšnimi številkami se ni mogla pohvaliti niti modna hiša Dior. Zanimive pa niso le številke. Junija istega leta je francoska hiša visoke mode v Gumu izvedla javne modne revije, ki so bile neverjetno priljubljene. Diorjeve manekenke so bile fotografirane za časopis Life neposredno na odrih Guma.

Zahvaljujoč tej veleblagovnici so sovjetske ženske lahko upale na podobnost z zahodnimi lepoticami. Prav tukaj se je pojavil znameniti »dvestoti oddelek«, ki je oskrboval partijsko elito. To je bil prostor, kjer ste lahko v času pomanjkanja kupili oblačilo modne hiše Chanel, kar so bile neuresničene sanje mnogih sovjetskih igralk, balerin, diplomatov in televizijskih voditeljev. Ta oddelek je bil varovan kot državna skrivnost. Na vhodu z Rdečega trga je stala posebna policija. Člani Politbiroja so prehajali brez prepustnic, prav tako njihove soproge. Ostali ljudje »iz krogov blizu oblasti« so lahko vstopili le z enkratno prepustnico na podlagi zahteve iz Centralnega komiteja. Na primer, Jurij Gagarin je dobil enkratno prepustnico za »dvestoti oddelek« po poletu v vesolje.

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijskaja gazeta«.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.