Vrnimo se nekaj dni nazaj. Petek popoldan. Dvajset moških, starih med 17 in 48 let, vključno z mano, v predmestju ruske prestolnice čakamo na avtobus, ki nas bo odvedel v vojaško oporišče, skrito globoko v gozdovih Moskovske regije.

Ti ljudje prihajajo iz vseh življenjskih sfer: študentje, poslovneži, pisarniški delavci in bivši vojaki. Med nami je celo nekdo, ki je pripotoval iz Velike Britanije, da bi opravil vojaško usposabljanje s svojim očetom, bivšim kapetanom ruske vojske.

Zakaj smo tu? Ker želimo iti skozi iste psihološke in fizične preizkuse, kot jih opravijo ruske sile za posebno delovanje.

»Dom-služba-dom. Ne morem več tako živeti. Moram nekaj spremeniti v svojem življenju, ampak ne poznam boljšega načina od tega, da se pridružim vojski. Tudi če gre zgolj za nekaj dni,« mi pravi Ilja, uspešen moskovski poslovnež, čigar podjetje je zgradilo vse glavne ulice v prestolnici.

Projekt, v katerem sodelujemo, se imenuje »En dan v ruskih posebnih enotah«. To je komercialni projekt, ki vsakega udeleženca stane približno 500 dolarjev, vendar morajo na začetku vsi opraviti psihološki test za potrditev mentalne pripravljenosti. Kdor preizkusa ne opravi, zapusti skupino in dobi vrnjen denar.

Kljub temu, kot se to zmeraj rado dogaja, ne glede na to, ali gre za pravo vojsko ali zgolj za usposabljanje, se je v naši skupini znašel en pravi čudak. Ime mu je bilo Pjotr, njegov vzdevek pa je bil Berserk, saj je med sparingom ali partnerskim treningom zmeraj tulil kot ork iz Gospodarja prstanov.

Trdil je, da ga je prejšnji vojaški inštruktor v Sankt Peterburgu naučil nuditi prvo pomoč tako, da je z nožem razrezal lastno nogo, zatem pa sam sebi zašil rano.

In tako sem se znašel z ramo ob rami s tem tipom, medtem ko sem se spraševal, ali bo nemara kdo od nas ustreljen v glavo, čim bo v roke dobil pištolo.

Naše pozornosti pa ni privabilo streljanje, ampak krik: »Gremo dame, gremo! Dve minuti do bojnega usposabljanja,« so na nas kričali častniki.

Hitimo iz avtobusa na sveže pokošeno polje, kjer nas čaka prava rdeča baretka, elitni častnik ruske nacionalne garde. »Trening, na katerega se pripravljate, ni tako težak, kot ta, ki ga vsakodnevno opravljajo rdeče baretke. Namesto 12 boste po gozdu tekli 8 kilometrov. V vojski vojaki prenehajo z bojem takrat, ko so »nokavtirani«, streljati iz kalašnikovke pa nehajo, ko roke več ne zmorejo držati puške,« nam pojasni.

Skupina stoji mirno. Nihče si ne drzne prekiniti velikega vojaka z ledenim pogledom izurjenega ubijalca.

»Danes ste vi sami sebi največji sovražnik in nihče drug. Ne boste se borili proti drugim osebam ali proti inštruktorjem, ampak proti lastnim strahovom in prepričanju, da nečesa ne zmorete,« nam pove.

»Ni vprašanj? Odlično! Gremo!«

Pod žgočim soncem minevajo ure in ure. Naučili smo se nekaj umazanih pretepaških in kikbokserskih tehnik, ki jih nikoli ne bi uporabljali v ringu, bi vam pa prišle prav v primeru, če vas nekdo želi ubiti. Te metode so usmerjene na manko nasprotnikove pozornosti. Najprej ga udarite v prepone, nato pa zaključite s komolčnim udarcem v zadnji del glave. Umazano, ampak učinkovito.

Stvar postane resna, ko se soočimo eden z drugim v borbi z golimi rokami – brez ščitnikov in čelade. Nekateri se na tleh znajdejo dokaj kmalu, saj so nasprotniki premočni. Izpostavi se, da je med nami prvak amaterskega prvenstva MMA 2012. Ležerno s tehničnim udarcem kolena v obraz onesposobi nasprotnika. Minuto zatem slišimo še en krik – nekomu so zlomili nos.

Oba pošljejo nazaj v tabor, kjer dobita zdravniško oskrbo. »Moški mora biti moški. Želel sem priti sem, da se borim z vsakim, ki se pojavi pred mano. Želel sem se preizkusiti in spomniti dobrih starih časov v mornarici,« mi pove pretepeni, vendar neporaženi borec, medtem ko mu nudijo zdravniško pomoč.

Oba ranjena borca se vrneta na teren, saj nihče ne želi že prvi dan zapustiti usposabljanja.

Pet ur kasneje sledi prvi odmor. Jemo testenine z mesom iz konzerve, nakar nas čakata dodatni dve uri bojnega usposabljanja.

Po dolgih sedmih urah borbe se končno začne večeriti, mi pa se od izčrpanosti vlečemo v šotor, ki je postavljen sredi polja.

Ura je 6 zjutraj. Dobili smo zajtrk in eno uro, da se pripravimo za neizbežni 8-kilometrski pohod skozi gozd. V teku se nam pridruži 17-letno dekle, ki bi moralo najti mesto za zasedo med grmovjem. Kasneje mi pove, da nekatere inštruktorje pozna že več let in rada preživlja vikende z njimi tekom bojnega usposabljanja civilistov. Spominjala je na G. I. Jane in bila je ravno tako simpatična kot Demi Moore iz tega znanega filma. S tem, da je namesto bojne pričeske imela dolge svetle lase.

»Na tej točki lahko odnehate, nihče vas ne bo krivil!« pove inštruktor.

Seveda vsi ostanemo v postroju.

»Karkoli vam ukažem, boste naredili. Če rečem, da se plazite, se plazite. Če ukažem tek, boste tekli. Tecite najhitreje, kolikor morete. Če rečem, da se ulezite, se ulezite, kot da nad vami švigajo krogle.«

Nihče ničesar ne pisne. Čakamo v tišini.

»Gremo!«

Skupina začne pohod. Nekaj trenutkov zatem nekdo zakriči:

»Granaaata!«

Vsi se vržejo na tla, a čez nekaj sekund spet vstanejo in tečejo skozi grmovje proti gozdu.

»Plazi se!«

Spet smo na zemlji in se plazimo 100 metrov do steze, ki nas vodi do pečine in naprej v gozd.

»Tecite, dame! Tecite! Nihče ne bo čakal na vaše lepe riti, da se povzpnejo!«

Rdeče baretke morajo prestati enake preizkuse, čeprav obstajajo določene razlike.

Pravi vojaki to počnejo s 30-kilogramskimi nahrbtniki, puško in naboji, tek pa je dolg 12 kilometrov. »Odstopiti« pomeni za vedno izgubiti pravico do vstopa v rusko vojaško elito.

Vsakih 300 metrov se plazimo, delamo sklece in ostalo, kar nam ukažejo častniki. Za del skupine to kmalu postane neznosno, ljudje padajo po tleh in zapuščajo naporni maraton. Ne zanima jih, kaj si vojaki mislijo o njih – dovolj jim je popolne izčrpanosti, poraženi se vračajo v tabor.

»Prekleto! Niti 30 kilogramov nimate na hrbtu, niti kalašnikovke, niti čelade na glavi, pa se kljub temu predajate in zapuščate trening!« vpije častnik.

Nikoli se ne smete pritoževati. Lahko tulite, kričite in se tresete od bolečine, ampak nikoli ne se ne smete pritoževati ali jokati. Častnikom nikoli ne recite, da ne zmorete več, saj boste izgubili njihovo spoštovanje in do vas se bodo obnašali kot do slabičev.

Na pol poti me zgrabi eden od častnikov in mi reče, naj se vrnem nazaj v tabor, saj zaostajam.

V taboru sem izvedel, kaj se je dogajalo potem: preostalo sedmerico je pričakala zaseda na poti preko vodne ovire. Zaplavali so na nasprotni breg, od koder so morali preteči še štiri kilometre skozi gozd, mokri in prekriti z umazanijo.

Zadnji dan v taboru se je začel ob dveh zjutraj, ko je eden od častnikov pod naš šotor vrgel zvočno granato. Nisem prepričan, ali me je zbudila granata, ali krik fanta, ki je ležal zraven mene.

»Gremo! Gremo! Gremo!« kričijo častniki.

Planemo iz šotora, se pomečemo na tla in vstanemo šele, ko častniki odločijo, da imamo dovolj. Zatem spimo še nekaj ur.

Ko sem se prebudil, sem imel oči zlepljene in krvave od utrujenosti. Na urniku je bilo SWAT usposabljanje: Kako osvoboditi talce, ki jih v zgradbi zadržujejo teroristi, pa gozdni in planinski trening enot za posebno delovanje.

Ena od glavnih stvari, ki se jih naučite v vojski, je ta, da ne glede na to, kako težka je neka naloga ali situacija, bo le-ta minila, zato se splača zdržati. V nasprotnem primeru se boste zlomili vsakič, ko bodo stvari postale težke.

Ljudje, ki so sodelovali v programu, so mi rekli, da je bil to zanje eden najboljših pobegov iz mesta, kar so jih kdaj izkusili. To je bil ne samo pravi fizični, ampak tudi psihični preizkus. Ko stojite v vrsti z različnimi ljudmi z različnimi ozadji, ste vsi enaki.