Kako so nekateri ruski oligarhi obogateli na zares nenavaden način

Nekateri novopečeni oligarhi niso niti sanjali o milijonih, drugi pa na kaj drugega kot denar sploh niso mislili. Rusi, ki so sprva čez noč postali tajkuni in milijonarji, se na splošno niso ukvarjali s trgovino z nafto in diamanti. Daleč od tega. To so bili pionirji.

Artjom Tarasov, uradno prvi milijonar v Sovjetski zvezi, je umrl 23. julija letos v starosti 67 let. Poslovnež je govoril, da ni niti sanjal, da bo zaslužil takšno bogastvo. Čeprav je bil osredotočen na znanost, se je vse spremenilo, ko je obdobje Mihaila Gorbačova odprlo nove priložnosti. Tarasov je zatrjeval, da bi bil vendar nor, če ne bi izkoristil situacije, enako pa so razmišljale tudi drugi v nadaljevanju tega prispevka, ki so s poslovno žilico kovali železo, dokler je bilo vroče. Je pa šlo za zelo nenavadne posle.

Artjom Tarasov: Računalniki in luksuzne prostitutke

Artjom Tarasov. Vir: Kommersant

Vse se je začelo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so običajni sovjetski državljani dobili pravico do odprtja bančnega računa. Kako pa je lahko nekdo zaslužil denar?

Artjom Tarasov je imel odlično idejo o zagonu ženitno-posredniške agencije: »Takrat niste imeli šans, da dobite delo, če niste imeli prijavljenega bivališča v Moskvi. Eden od načinov prijave je bil, da se poročite z nekom  iz Moskve. Tako smo že v prvih nekaj dneh dobili 4000 potencialnih strank, vsaka je plačala po 25 rubljev. Naša dvanajsterica je v blagajno pokasirala 100 tisoč rubljev, ko je bila povprečna plača v državi še vedno 130 rubljev na mesec.«

Vendar je projekt trajal samo šest dni. Oblasti so bile prepričane, da je takšna ženitno-posredniška agencija nemoralna za Sovjetsko zvezo. Tako je Tarasov napel možganske celice in ustanovil servis za uvožene hišne aparate. V Sovjetski zvezi je primanjkovalo originalnih delov, zato takšnih podjetij praktično ni bilo. Tako je na sceno prišlo podjetje Tehnika. Obstajala je ideja o lokalizaciji prodaje tuje programske opreme pred njihovo prodajo vladi.

Osebni računalniki, izdelani v ZDA, v sobi Ekonomskega računovodskega centra sovjetsko-ameriškega podjetja za proizvodnjo računalnikov, ki so ga ustanovili v mestu Gorki. Vir: Nikolaj Moškov/TASS

»Kdo bi si mislil? V prvem mesecu delovanja smo zaslužili milijon rubljev. Iskreno smo bili vsi šokirani, ko smo dobili ta prvi milijon. Sumili smo, da bi nas lahko zaradi tega kmalu vse likvidirali.«

V zemlji je že obstajala rudimentalna programska oprema (software), toda brez strojne opreme (hardware). »Začeli smo kupovati dolarje v gotovini pri luksuznih prostitutkah, po tri rublje za dolar.« Znanec, ki je potoval v tujino, je jemal denar, s katerim je tam kupoval računalnike in prinašal opremo v Rusijo. »Računalnik nas je stal 1.500 rubljev, mi pa smo ga lahko prodali državnemu podjetju za 50.000 rubljev.« Ni kaj, dober zaslužek.

German Sterlingov: Koncert na železniških postajah in prva ruska borza

German Sterlingov. Vir: Mitja Aleškovski/TASS

Preden je začel prodajati luksuzne mrtvaške okostnjake in najdražje ruske pekovske izdelke – kruh za 1650 rubljev (23,5 €), je pravoslavni podjetnik German Sterlingov prišel do prvega resnega zaslužka z organizacijo koncertov v čakalnicah železniških postaj v Moskvi.

Po zamislih bi umetniki, navadno ulični glasbeniki, nastopali 15 minut, pobrali denar in se preselili na drug kraj, preden bi jih zamenjala druga skupina. »Nosili smo gotovino v kovčkih, v samo nekaj mesecih pa smo lahko kupili avto. Glavni problem je bila menjava kovancev za bankovcev. Takrat nihče ni zahteval plačila za najem prostorov, niti policiji nismo rabili plačati za varnost, zaradi česar so bili zelo žalostni. To je bilo leta 1988.«

Pozneje istega leta so improvizirane koncerte prepovedali, Sterlingov pa se je preselil na novo dejavnost. Ob gledanju nekega ameriškega filma je spoznal borzo in je bil tako navdahnjen, da je takoj zatem najel dvorano, inštaliral velike ekrane in računalnike ter ustanovil rusko borzo pod imenom Alisa. Že prvi dan je lastnik dobil šest milijonov rubljev.

Alisa, prva ruska borza. Vir: Boris Kavaškin/TASS

Državni udar leta 1991 je dal samo še dodaten zagon poslovanju. »Takrat sem bil v naši podružnici v New Yorku, cena ruskih dolgov je takoj padla praktično na ničlo. Istega dne smo odkupili ogromno dolgov in jih prodali tri dni kasneje. Predvidel sem, da bo puč propadel v treh dneh, kar se je potem tudi zares zgodilo. Ustvarili smo ogromen profit.«

Roman Abramovič: Plastične lutke

Roman Abramovič. Vir: Sergej Gunejev/RIA Novosti

Ko je bil še v šoli, je Roman Abramovič kupoval in preprodajal cigarete, čokolade, kavbojke in parfume z velikimi dobički. Odločil se je, da ne bo študiral, misleč: Kaj ti bo diploma, če se ukvarjaš s prodajo?

Kot 22-letni mladenič je Abramovič ustanovil Ujut, podjetje za prodajo igrač iz polimernih materialov. Njegov prijatelj je bil vključen v podobno poslovno dejavnost. Abramovič, ki je takrat že imel ženo in hčerko, je začel izdelovati lutke v svojem stanovanju.

Pred izložbo Hiše igrač. Vir: Aleksander Grašenkov/RIA Novosti

Najprej so igrače začeli prodajati v hotelih, zatem na postajah podzemne železnice in na koncu še v veleblagovnicah. Sčasoma ste lahko našli obrate Ujut širom Rusije. Medtem ko je povprečna mesečna plača v državi znašala 100-200 rubljev, je Abramovič zaslužil 3000-4000 rubljev mesečno. Nekaj let pozneje se je umaknil s trga in preklopil na ogljikovodike.

»Igračke zame nikoli niso bile končni cilj,« je rekel lastnik nogometnega kluba Chelsea, ki je vreden 8,8 milijard evrov (letošnji podatki revije Forbes). »Bile so samo dostopna pot do mojega cilja – zagonu posla, ki se je lahko razvijal.«

Mihail Hodorkovski: Unovčenje

Mihail Hodorkovski. Vir: Reuters

Mihail Hodorkovski je bil marljiv študent kemije, preden je prišel na čelo naftne družbe Jukos in na koncu končal kot nepriljubljen tajkun. Kariero je začel istočasno kot Tarasov, tudi podjetje je registriral na isti dan.

Hodorkovski in njegovi poslovni partnerji so ustanovili t. i. Center za znanstveno-tehnično ustvarjalnost mladih z rusko kratico NTTM, še eno vrsto komercialnega podjetja, ki je bilo takrat dovoljeno. Leta 1987 je bilo v celotni Sovjetski zvezi samo 33 NTTM-jev. Enako kot druge firme so lahko ti centri pretvorili malovredne rubeljske bančne račune v gotovino.

»Zakon o državnih podjetjih je dajal prav takšno priložnost vsem zainteresiranim, samo ste morale biti podjetni in ne sedeti križem rok,« je pozneje pripomnil Hodorkovski.

Njegov NTTM je med prvimi v Sovjetski zvezi ponudil storitve unovčenja z veliko provizijo. Tovarne, znanstveni centri in konstruktorski biroji so planili na podjetje Hodorkovskega, saj je bil sistem javnih naročil pod pritiskom birokracije.

Podjetje je samo leta 1988 zaslužilo okoli 80 milijonov rubljev na leto in hitro ustanovilo lastno zadružno banko.

Kako je bombaž povzročil razpad Sovjetske zveze

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.