Preživeti z 10.000 rublji: O plačah delavcev v Rusiji

Sergej Kovaljov/Global Look Press
Ob nedavnih stavkovnih napovedih v Sloveniji so dohodki in minimalne plače spet aktualna tema, zato smo pogledali, kako je z dohodki v Rusiji. Na kratko smo pogledali zgodovino plač, pogledali razlike glede na regije in se dotaknili tudi zloglasne ruske dohodkovne neenakosti.

S 1. januarjem letos je minimalna plača v Rusiji na federalni ravni dosegla 9.489 rubljev, kar preračunano v evre znaša slabih 138 eur. To je spodnja meja, ki predstavlja absolutni plačni minimum za vso državo, ki pa je v primerjavi z evropskimi državami precej nizek; ruska zakonodaja minimalne plače namreč ne definira kot dohodka, s katerim bi bilo možno pokriti osnovne življenjske potrebščine, ampak le del njih. Na drugi strani so lahko razlike v ruskih plačah ogromne, tako geografsko kot panožno.

Kratka zgodovina ruskega »minimalca«

Prvi mehanizem minimalne plače na ruskih tleh je bil uveden po revoluciji, točneje leta 1922 pod pojmom »obvezni minimalni dohodek«. V času Stalinove vladavine je bil nato uvedenkvotni sistem plačila za proizvedeni kos (večinoma v proizvodnji) oziroma čas, preživet na delovnem mestu (kjer ni bilo možno računati po kosih). Za presežek kvote je bil delavec sorazmerno višje plačan, s čimer je sovjetsko vodstvo želelo spodbuditi produktivnost. Kvote so bile postavljene razmeroma nizko, zato jih je bilo tudi lahko preseči. Sistem kvotnega plačila se je obdržal vse do leta 1956, ko se je zaradi potreb po modernizaciji sovjetskega gospodarstva in odpravi ogromnega birokratskega aparata pojavila tudi potreba po plačni reformi.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Reforma za časa Hruščova je precej poenostavila plačni sistem in zmanjšala birokracijo. Sistem normiranja minimalne plače je postopoma postajal vse bolj podoben zahodnim državam in višine plač več ni pogojeval zgolj z delavskimi kvotami, torej samim delom, ampak tudi s profitabilnostjo oz. rentabilnostjo dela. Kljub temu je bila v sovjetskem obdobju minimalna plača (in plača na splošno) vrednotena višje kot danes, možnost dostojnega življenja pa je bila zagotovljena tudi najmanj kvalificiranim delavcem. Kupna moč sovjetskega delavca je v bistvu presegala izbiro potrošniškega blaga, ki je bilo na voljo v državi. Takšna slika se je ohranila vse do 80. let.

Sovjetski plakat iz leta 1927, ki kliče k razvoju kmetijstva. Avtor je Oleg Mihajlovič Savostjuk.

Gospodarska »šok terapija« (nenaden prehod v tržni sistem)po razpadu Sovjetske zveze v 90. letih je za povprečnega ruskega delavca pomenila pravo katastrofo, od katere si ni opomogel celo desetletje. Po devalvaciji rublja proti koncu Jelcinove vlade je bila minimalna plača kar petkrat pod izračunano višino osnovne potrošniške košarice – nabora osnovnih stvari za preživetje. Divja privatizacija je povzročila strm dvig revščine in kriminala, razbohotenje korupcije, kopičenje zunanjega dolga in celo znižanje pričakovane življenjske dobe na vsega 64 let. Gospodarski kaos se je začel umirjati šele proti koncu stoletja.

Okrevanju gospodarstva po letu 2000 je sledilo tudi postopno okrevanje življenjskega standarda, na področju delavske zakonodaje pa so bile uvedene reforme, ki so do danes, razen manjših popravkov, ostale nespremenjene.

Realni dohodki ruskih delavcev so se po tem letu začeli končno spet dvigati, vendar so šele leta 2006 ponovno dosegli stopnjo iz leta 1991! Samo slednji podatek že priča o težavnosti gospodarskega prehoda 90. let za povprečnega ruskega delavca in delavko.

Z delom do kritja (skoraj vseh) življenjskih stroškov

Po uradnih podatkih pod mejo revščine še zmeraj živi okoli 14 % prebivalstva Rusije. Minimalna plača niti po uradnih izračunih ne pokriva vseh minimalnih življenjskih stroškov, ampak zgolj 85 %.

Nekateri upokojenci so prisiljeni iskati dodaten zaslužek s prodajo na ulici.

Državni center za raziskavo javnega mnenja je lani izvedel anketo, v kateri je približno tretjina vprašanih izjavila, da si komaj lahko privošči oblačila, medtem ko je 6 odstotkov izjavilo, da si lahko le stežka privošči hrano. Po rezultatih neke druge raziskavepa je več kot 60 % delavcev nezadovoljnih s svojo plačo, skoraj polovica pa bi bila pripravljena za višji dohodek delati več. Pri tem je treba omeniti še to, da je zadovoljstvo z delovnimi pogoji načeloma višje od zadovoljstva s samimi plačami.

Ruska vlada je ob lanskem povišanju minimalne plače sicer zatrdila, da je v načrtu njeno postopno izenačenje z minimalnimi življenjskimi stroški. Zadnji trendi rasti plač so sicer obetavni, vendar bo na realizacijo pri najslabše plačanih delavcih v Rusiji treba še počakati.

Bogata Sibirija in revni Kavkaz

Plače v Rusiji so glede na posamezno regijo lahko izredno različne. Mnogo visoko plačanih panog je namreč geografsko pogojenih, svojo vlogo pa igrajo tudi investicije, za katere so nekateri deli države bolj privlačni od drugih.

Povprečna plača v Rusiji; v temno modrih regijah je dohodek najvišji, v rjavih pa najnižji.

Kot je običajno v večini držav, so tudi v Rusiji povprečni dohodki višji v prestolnici; v Moskvi je na primer minimalna plača skoraj dvakrat višja od državne, povprečna plača pa primerljiva z nekaterimi evropskimi državami (slabih 68.000 rubljev) in precej presega državno povprečje 39.300 rubljev. Vendar pa prestolnica ne nudi tudi najvišje plačanih služb v državi – te se namreč nahajajo ne v centru, ampak na skrajnem severu in severovzhodu države, predvsem v naftni industriji. Pri vrhu lestvice sta Jamalo-Nenecko avtonomno okrožje in Čukotska regija, kjer povprečna mesečna plača presega 80.000 rubljev (ok. 1.155 evrov).

Regije južne Rusije in republike Severnega Kavkaza so v primerjavi s tem precej revnejše; dobrih19.600 rubljev (ok. 284 evrov) znaša povprečna mesečna plača v republiki Dagestan.

Dohodkovna neenakost in perspektive za prihodnost

Divja privatizacija in gospodarskipreobrat 90. let je povzročil izjemno družbeno neenakost in posledice so vidne še danes. Rusija je dohodkovno gledano ena najbolj neenakih držav v razvitem svetu; kar 87 % vsega bogastva v državi je v lasti 10 % prebivalstva. Od razpada Sovjetske zveze naprej je največ izgubil ruski srednji razred, medtem ko je nova ekonomska paradigma rodila manjšino super bogatih.

Rudnik v Magadanski regiji; na odročnem vzhodu države so plače precej nad državnim povprečjem. Razlog je tudi v bolj donosnih panogah, ki so ključnega pomena za rusko gospodarstvo.

Življenje za povprečnega ruskega delavca se je v zadnjih 15 letih glede na kaos 90. let nedvomno izboljšalo. Opazno se je znižal delež najrevnejših, rast plač je bila precej konstantna, vendar so dohodki še zmeraj relativno nizki glede na "razviti" svet. Tako kot marsikje v svetu pa tudi za Rusijo velja, da gospodarski razcvet sam po sebi ne pomeni tudi razcveta blaginje, če so dobički nakopičeni pri vrhu. Prihodnost ruskega delavca in delavke bo tako v bodoče odvisna predvsem od stopnje redistribucije dobičkov in pravičnejše porazdelitve dohodkov.

Preberite tudi, katerih stvari Rusija največ proda tujim državam.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke