Kako bi se Rusija in Kitajska povezali po novi Svilni poti

Maksim Kaširin/TASS
Rusija lahko poveže evropski in kitajski promet v veliko mednarodno kopensko gospodarsko mrežo ter od tega kaj zasluži. Vendar oviro projektu nove Svilne poti trenutno predstavljata medsebojno nezaupanje in ekonomska računica.

8. maja 2015 sta Rusija in Kitajska sklenili ogromen politično-gospodarski projekt, ki bi povezal Evrazijsko gospodarsko skupnost in kitajsko Svilno pot. Čeprav se zdijo potenciali veliki, njegovo uresničitev trenutno najbolj ovira medsebojno nezaupanje, vprašljiva pa je tudi ekonomska računica železniških prog. V vsakem primeru je še prezgodaj za rezultate, a so te prepreke očitne.

Obe državi sta ob podpisu sporazuma izgledali kot zmagovalki. Rusija je ob napetostih z Zahodom dobila močno simbolno podporo Kitajske, ki ima drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu, s kitajskim denarjem bi lahko prenovila infrastrukturo, pa še njena Evrazijska gospodarska unija je sklenila prvi sporazum z državo izven nekdanje Sovjetske zveze. Kitajski je očitno zadoščalo, da si po določeni formuli z Rusi razdeli vpliv v Srednji Aziji. Sedaj čakamo, kako se bodo razvijale konkretne podrobnosti.

Objektivni problem: Logistika

Kitajski ustrezajo koridorji do Evrope, po katerih bi lahko neprestano potovali vlaki v najkrajšem možnem času (7-10 dni). Rusija in Kazahstan pa si želita, da bi se pri njiju dveh vlaki čim pogosteje ustavljali in razkladali tovor, da bi tako iz kitajske Svilne poti dobili več denarja.

Znotraj projekta Svilne poti se sicer preučuje veliko tras, a za resne opcije, ki vključujejo Evrazijsko gospodarsko zvezo, veljajo samo tri. Najbolj očitna je pot od zahodne Kitajske do zahodne Evrope preko Kazahstana in Rusije, ki delno že funkcionira. Druga opcija je pot po Transibirski železnici skozi ruski Daljni vzhod, skozi ruski obmejni mesti Grodekovo in Zabajkalsk. Tretja je Trans-kaspijska trasa, ki ne bi šla preko Rusije, ampak preko Kazahstana, Azerbajdžana, Gruzije, Turčije in Ukrajine.

Vse tri trase so vsaj malo problematične, saj zahtevajo težavno modernizacijo infrastrukture (prva opcija) ali samih železnic (druga opcija), ali pa tudi primeren prevoz tovora preko morij (tretja opcija). Prevoz enega zabojnika od Kitajske do Evrope po prvi poti znaša kakšnih 3400 €, po tretji pa 6800 €, vsaj tako je pred leti ocenil svetovalec ukrajinskega ministra za infrastrukturo Aleksander Kava. Prevoz istega zabojnika po morju stane samo 1100 €.

Ne glede na to, za katero investicijo se odločimo, nastane problem, ker te transportne opcije niso tako donosne kot pri obstoječem prevozu po morju, ki zaobide Evrazijsko gospodarsko unijo. Strokovnjak za Evrazijo Timofej Bordačov je za Kommersant pojasnil, da sodobna ladja lahko tovori 19.000 zabojnikov in pride od Hamburga do Šenzena v 24 dneh, medtem ko vlak sprejme največ 150 zabojnikov in isto pot prevozi v tednu in pol. »Številke niso primerljive in z vidika ekonomskih koristi projekt Svilne poti nima prednosti, ima pa lahko politični učinek,« sklene Bordačov.

Subjektivni problem: Nezaupanje

Še boljše rusko-kitajsko sodelovanje ovira tudi strah ruskih oblasti in podjetij glede tega, kakšne so resnične kitajske namere s Svilno potjo. Višji raziskovalec na Centru za vzhodnoazijske študije Igor Denisov je pojasnil, da je ideja Svilne poti v Rusiji že od začetka vzbujala mešane odzive, saj se nekaterim zdi, da gre za kitajski poskus, da bi Rusiji odvzela vpliv v srednji Aziji. Neki vir iz Ruskih železnic je za Kommersant celo izjavil, da Svilna pot predstavlja »kitajski projekt za zasužnjevanje srednje Azije, na dolgi rok pa še Rusije,« in bi raje videl, da njegovo podjetje nikoli ne bo zaprosilo za denar iz kitajskega Sklada Svilna pot.

Gre torej za rusko »obrambno zavest«, ki ima pri takšnem projektu gotovo veliko vlogo. »Vas bolj skrbi za varnost, mi pa bolj razmišljamo o gospodarskih prednostih. Ne razumemo vedno vaše strategije, morate biti bolj jasni do nas. Moramo se boriti proti mitom, ki ovirajo razvoj naših stikov,« razmišlja Guan Giuhai s Šole mednarodnih odnosov na Univerzi v Pekingu. Po drugi strani je anonimni vir iz mednarodne strateške skupnosti govoril, da so mnogi na kitajski strani skeptični do Evrazijske unije, ki se jim zdi samo ruski poskus ohranjanja vpliva, in se raje pogovarjajo bilateralno z vsako srednjeazijsko državo posebej.

Združevanje je mogoče

Bordačov meni, da je normalno, da Rusi pri tem vprašanju pristopajo previdno in počasi, saj Rusija ne želi oddajati svojih strateških virov tujemu nadzoru. »Previdno bomo morali preračunati prednosti in način, kako bomo sodelovali. Tega ne moremo narediti na hitro.«

Prepričan je, da si Evrazijska gospodarska skupnost in Svilna pot nista v nasprotju ter lahko celo soobstajata na istem območju, saj gre pri prvi za organizacijo, pri drugi pa za gospodarsko pobudo. Ministrica za trgovino Evrazijske gospodarske komisije Veronika Nikišina pa je marca 2016 ocenila, da bi se lahko s povezovanjem Evrazijske unije in Svilne poti Rusija integrirala v mednarodne vrednostne verige, preoblikovala gospodarstvo, okrepila stike s Kitajci in se pripravila na gospodarsko konkurenco 21. stoletja. »Vseeno razmišljamo zelo konzervativno. Moramo še enkrat premisliti naš pristop do mednarodnega sistema trgovine in se vprašati, kje bi radi bili čez 20 let, ko bodo ti trgovinski bloki pokrivali skoraj ves svet?«

Mora pa Peking razumeti, da Rusija sebe ne vidi samo kot tranzitno državo pri prevozu blaga od Kitajske do Evrope ali kot državo, kamor bi premaknili umazano industrijo, v kateri se dobesedno utaplja severna Kitajska. Kompromis bi lahko bila skupna podjetja, ki bi posodobila infrastrukturo Rusije in držav Evrazijske unije ter zgradila nove železnice, ki bi se končale v središčih Rusije in Kazahstana.

Aleksej Bezborodov je prepričan, da bi imel takšen kompromis tudi poslovni smisel. »Vedno bo prevoz blaga iz Kitajske do Evrope po morju cenejši, je pa čisto mogoče, da bi ga pripeljali z vlakom do Urala in evropskega dela Rusije.«

Nekdanji namestnik ruskega gospodarskega ministra Stanislav Voskresenski je tako predlagal trgovinski sporazum s Kitajsko ter skupne projekte v infrastrukturi in na tistih področjih, kjer Rusija vidi zase priložnost, da nastopa kot močna v vrednostnih verigah – v informacijskih in visokih tehnologijah.

Tole je predelava članka, ki je bil prvotno objavljen v časopisu Kommersant v ruščini.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Contra Magazin: »Svilna pot« od Evrope do Kitajske se razvija v polnem zamahu

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke