Kako je Sovjetska zveza iz Evrope naredila plinskega "džankija"

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Sovjetski plin se je v Evropi prvič pojavil takoj po koncu druge svetovne vojne. Od leta 1946 so manjše količine dobavljali na Poljsko, v petdesetih letih pa so se Varšavi pridružile še druge socialistične zaveznice Moskve.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je z odkritjem in zagonom velikih nahajališč, kot je Urengoj v zahodni Sibiriji, vloga Sovjetske zveze kot plinske velesile močno povečala. Proti zahodu so se razširila obsežna omrežja plinovodov s povečano zmogljivostjo ("Bratstvo"), ki še niso presegla meja Organizacije Varšavske pogodbe.

Kljub temu je bilo za zahodnoevropske države, v katerih je potekal hiter industrijski razvoj, izjemno zanimanje za poceni sovjetske surovine. V Moskvi so videli veliko bolj stabilnega trgovinskega partnerja kot v državah vedno nemirnega Bližnjega vzhoda.

Politična nasprotovanja med vzhodom in zahodom so bila glavna ovira za začetek obojestransko koristnega gospodarskega sodelovanja, zato je bila prva zahodnoevropska država, s katero je Moskva vzpostavila stike, Avstrija, ki je veljala za nevtralno.

Leta 1968 sta sovjetska družba "Sojuznefteexport" in avstrijska družba "Osterreichische Mineralolverwaltung OMV" podpisali pogodbo o letni dobavi 142 milijonov kubičnih metrov. Ovira je bila premagana in naslednje leto je Moskva sklenila pogodbe z Italijo in Francijo.

Nemčija, ki ji je primanjkovalo surovin za hitro rastočo industrijo, je postala najpomembnejša partnerica Sovjetske zveze v trgovini s plinom. Leta 1970 so zahodnonemška podjetja Sovjetski zvezi dobavila visokokakovostne jeklene cevi velikega premera, ki so se takrat proizvajale le v Nemčiji in na Japonskem, in z njimi so zgradili cevovode iz Sibirije.
Tako sovjetski zemeljski plin so začeli dobavljati Zvezni republiki Nemčiji: plinovod 'Sojuz' je služil za oskrbo Evrope, vključno z Nemčijo. Odsek, ki je potekal skozi Ukrajino, je zgradila NDR in se je imenoval 'Družba' (Prijateljstvo). Projekt je bil rezultat posla "plin za cevi". Na spodnji sliki je prikazan plinovod v Ukraini pozimi, kjer piše: "Naj živi naša bratska zveza ZSSR-NDR".

Od prvega dne, ko je Sovjetska zveza vstopila na trg s plinom v Zahodni Evropi, so jo Združene države poskušale izriniti. Washington je svoje evropske zaveznike opozoril na nevarnost odvisnosti od sovjetske energije, pozval k zaustavitvi komunističnega gospodarskega razvoja, obljubil večkratno povečanje dobave premoga in predlagal popoln prehod na norveški plin. Vendar so se Evropejcem vse te možnosti zdele drage in neizvedljive.

Leta 1981 so ZDA začele pravo plinsko vojno proti ZSSR, saj so nasprotovale gradnji plinovoda Urengoj-Pomari-Užgorod. Plinovod, ki je bil financiran z evropskimi posojili, naj bi bil sestavljen iz dveh linij s skupno zmogljivostjo 60 milijard kubičnih metrov na leto.

Američani so uvedli embargo na dobavo svoje naftne in plinske opreme v ZSSR. Prepoved je veljala tudi za zahodnoevropsko in japonsko opremo, ki je uporabljala ameriško tehnologijo in komponente. Na koncu je bila Sovjetska zveza prisiljena sama dokončati projekt, kar se je uresničilo leta 1983. Vendar je bila namesto dveh zgrajena le ena linija z zmogljivostjo 32 milijard kubičnih metrov na leto.

Kljub nasprotovanju Washingtona se je dobava sovjetskega zemeljskega plina v Evropo v 20 letih povečala za 35-krat. Do konca osemdesetih let je že 15 % plina, ki so ga porabili v Franciji, prihajalo iz Sovjetske zveze, v Nemčiji pa je ta delež dosegel 30 %. Sovjetska zveza je iz Evrope naredila plinskega "džankija", hkrati pa je poskrbela tudi za njeno izjemno hitro gospodarsko rast.

20. novembra 1981 sta direktor za izvoz sovjetskega zemeljskega plina Jurij Baranovskij in član izvršnega odbora družbe "Ruhrgas AG" Klaus Liesen na sedežu družbe Ruhrgas AG v Essnu podpisala pogodbo o nemško-sovjetskem poslovanju z zemeljskim plinom. Od leta 1984 dalje se bo v Nemčijo 25 let vsako leto dobavilo 10,5 kubičnega metra sovjetskega zemeljskega plina.

Kako je Rusija postala največja svetovna izvoznica zemeljskega plina?