Čeprav je glas jo tudi v mojem priimku (ru. Zubačëva), so ga uradni dokumenti zamolčali.
V mojem prvem potnem listu in potnem listu mojih staršev je pisalo Zubačev/a (namesto Zubačëv/a). Pa naj bo – z ruskimi birokratskimi mlini se res nima smisla bojevati (in še manj ukvarjati z mučno menjavo dokumentov).
K sreči se zaradi napačnega zapisa priimka nisem nikoli srečevala z omembe vrednimi birokratskimi težavami. Narobe so ga izgovarjali na javnih prireditvah, v šoli, na fakulteti in ... to je tudi vse!
Letos je, denimo, zaradi napačnega zapisa priimka izbruhnila odmevna medijska afera. Mama treh otrok iz Kaliningrada je bila prikrajšana za državno pomoč, ker zapis priimka v otroških krstnih listih ni bil usklajen: enkrat je bil zapisan z e, drugič pa z jo.
Takšnih primerov je veliko. Z omenjenimi težavami se srečujejo nosečnice, upokojenci, dediči in še mnogi drugi, ki morajo iz takšnih drugačnih razlogov imeti opravka z birokracijo (in zapravljanjem časa).
Najmlajša ruska črka
Najmlajšo rusko črko ё [јо] so začeli zapisovati pred 235 leti. Ker je glas ё že nekaj stoletij bil prisoten v govoru, ga je posvojil tudi knjižni jezik.
Da naj glas ё dobi svojo črko v ruski abecedi in nadomesti dotedanji zapis »io«, je predlagala že kneginja Jekaterina Daškova, leta 1783 pa je po zaslugi ruske akademije in njenih častnih članov (med katerimi je bil tudi pisatelj Nikolaj Karamzin) bila končno uvrščena v rusko abecedo.
Toda črka ё se še dolgo ni udomačila v abecedi. Dve vrhnji pikici – velikokrat združeni kar v malomarno črto – sta krasili samo e-je najpogostejših besed. Tudi v času računalniške tehnologije so pikici morali še dolgo dopisovati na roko.
Stalinova oporoka
Ё je v 40-ih letih 20. stoletja menda »uzakonil« šele Stalin.
V sovjetski dobi je črka ё burila domišljijo. Pripovedka pravi, da se je Stalin v 40-ih letih razjezil, ker so priimki njegovih generalov bili v dokumentih napisani z e namesto jo in, čudo prečudno, že naslednje jutro je časopisju zakraljevala črka ё!
Odločni in tenkočutni Stalin je zahteval zakonsko uvedbo črke ё, ki je poslej bila stalna spremljevalka abecede in šolskih klopi. Leta 1956 je črko ё predvidel tudi ruski pravopis, ki pravi, da se z njo izognemo dvoumni rabi besed (ru. peredohnjom pomeni 'odpočiti si', peredohnem pa 'pocrkali bomo' ipd.), naučimo novih besed in osnovnošolce učimo pravilne izgovorjave. Ta pravila je tisk kar nekaj časa upošteval, danes pa se jim (bolj ali manj) spretno izogiba.
Pravila so zato, da se jih krši
Sodeč po znastvenih raziskavah, ima v ruščini črko ё kakšnih 13.500 besed, med njimi 2.750 priimkov in 1.650 imen (obstajajo različice priimkov s črkama e in ё, npr. Ležnjёv in Ležnjev, Dёmin in Demin).
Kaj na to poreče birokracija? Modro molči. Rečeno drugače: požvižga se na vaša imena in priimke! Vladimir Šalajev iz odvetniške pisarne BMS pravi, da imate samo dve možnosti: vložite tožbo zoper uradno osebo, ki ni sprejela vaših dokumentov, ali pa zahtevajte nove. To vas res ne stane veliko časa in denarja, nehajte že pretiravati.
Jo (ё) je bilo in bo?
Kakšna je torej nadaljnja usoda najmajše ruske črke? Negotova; resnici na ljubo je za večino še danes pikčasti nebodigatreba.
»Tej ljubki črki lingvisti posvečajo odločno preveč pozornosti,« meni sodelavec Visoke ekonomske šole Ilja Stukin. »Gre za 200 let staro črko, katere raba je brez kakršnihkoli jezikovnih, družbenih in kulturnih pretresov vse do danes arbitrarna. In tako bo tudi ostalo.«
»To navijaštvo je pa res nesmiselno,« je odločen ruski oblikovalec Ilja Birman. »Če vam je všeč, ga pišite, sicer pa ga pustite pri miru. Meni osebno je všeč in ga zapisujem, se pa zavedam, da Rusi shajamo tudi brez njega.«
Zagovorniki »e-ja z napako« pa trdijo, da dve pikici marsikomu olajšata razumevanje – zakaj bi ju torej tajili in si oteževali življenje?
»V današnjem – pretežno virtualnem – svetu lahko zelo hitro dobite napačen zadetek. Podatki so pogosto napačno vnešeni in upam, da se programerji tega zavedajo,« je za največje rusko družbeno omrežje VKontakte povedal ustanovitelj skupine Za Ё Nikolaj Šumski. »Prečrkovanje naredi več škode kot koristi; Rusi razumejo, da sta Artyom (v ang.) in Artem zapisa za isto ime, kaj pa tujci?«
»V ruščini obstaja nekaj tisoč besed z glasom ё in skrajni čas bi že bil, da dobi črka za ta glas enakopraven pravopisni status,« pravi Jevgenij Pčelov, docent na ruski Državni fakulteti za humanistiko in avtor knjige Dve stoletji črke Ё: zgodovina in slovar.
»Da vsi Rusi intuitivno vedo, kje mora biti e in kje ё? Kakšne neumnosti pa so to? A ne veste, da se ljudje kar naprej motijo v izgovorjavi, kjer prihaja do tako imenovane hiperkorekcije, se pravi, da ё vsepovprek nadomeščajo s pravilno e-jevsko rabo (npr. ko besedo afera izgovarjajo afёra)? Če bomo njeno rabo prepustili naključnemu navdihu, bo navdiha kaj kmalu zmanjkalo!«
Pčelov pravi, da prihodnost črke ё ne sme biti negotova, temveč mora iz spoštovanja do ruskega jezika in kulturne dediščine ostati del ruskega pravopisa.
Kako pa je z ruskimi narečji? A tudi v Rusiji vlada tak narečni kaos kot v Sloveniji?