Kako so se učili angleščino v Sovjetski zvezi

Dmitrij Kozlov/Sputnik
Učenje tujega jezika je kot učenje igranja inštrumenta. Potreben je čas, vaja in trud. Kaj pa, če se tega lotiš, pa nimaš nobene možnosti za resnično prakso? To je zgodba milijonov sovjetskih državljanov, ki so se učili angleščino, obenem pa so vedeli, da nikoli ne bodo imeli resnične možnosti, da bi odpotovali v katero od držav, kjer ljudje dejansko govorijo angleško. Na srečo so se precej zmotili.

Obstaja en izjemen prizor v kultnem sovjetskem filmu iz leta 1963 "Sprehajam se po Moskvi", kjer se ambiciozni mladi pisatelj iz Sibirije pritožuje liku Nikite Mihalkova o tem, kako se bori s svojim znanjem angleškega jezika. "Kljub temu, da sem se je dolga leta učil v šoli, še vedno ne razumem niti besede angleško," tarna Volodja Jermakov. V drugi sceni pa natakar iz kavarne v središču Moskve začne svojo jutranjo rutino s tečajem angleškega jezika, ki si ga odvija na gramofonu.

Skupina moskovskih študentov leta 1958.

Obe epizodi odražata resničen kulturni trend. V zgodnjih šestdesetih letih je v času odtaljevanja Hruščova učenje jezikov postalo osrednji del zunanje politike ZSSR. Stvari so se začele izboljševati z objavo posebnega odloka Sveta ministrov. Ta se je imenoval "O izboljšanju učenja tujih jezikov". V skladu z dokumentom se je Sovjetska zveza širila in krepila svoje mednarodne vezi s svetom. Zato je bilo zelo koristno določeno znanje tujih jezikov tako s strani strokovnjakov z različnih področij kot tudi navadnih državljanov.

V času kulturnega odtaljevanja v letih Hruščova so se po vsej državi začele pojavljati šole, ki so ponujale intenzivne tečaje angleščine. 

Po vsej državi so se začele pojavljati šole, ki so ponujale intenzivne tečaje angleščine. Rezultate teh izobraževalnih prizadevanj pa je bilo komaj zaznati. Številni dejavniki so spodkopavali jezikovno kampanjo, vključno s pomanjkanjem prakse, zanimanja in zavzetosti.

Splošno znano je, da se otroci tujih jezikov učijo hitreje kot odrasli.

Splošno znano je, da se majhni otroci tujih jezikov učijo hitreje kot odrasli. Med letoma 1930 in 1950 so v sovjetskih šolah kot drugi jezik poučevali angleščino, nemščino in francoščino. Kaj je torej sovjetskim učencem preprečilo uspešno komunikacijo? Morda dejstvo, da so učitelji poskušali otroke prisiliti k učenju na pamet, namesto da bi spodbujali zanimanje za tujo kulturo, ki jo predstavlja vsak jezik.

"Nisem se želela učiti nobenega tujega jezika v šoli. Prejokala sem cele dneve in noči, ker sem mislila, da me nihče ne bo razumel, če bom govorila v tujem jeziku in to je bila zame prava katastrofa," se je spominjala 69-letna Natalija.

Večina sovjetskih ljudi ni imela nobene možnosti potovanja v tujino in tako tudi nobene možnosti, da bi izpopolnili svoje znanje jezika. Pravzaprav niso mogli vaditi tujega jezika v naravnem okolju z maternim govorcem. Njihova angleščina je bila v bistvu mrtev jezik, kot latinščina.

Knjiga Bonkove

V zgodnjih šestdesetih letih je v času odtaljevanja Hruščova učenje jezikov postalo osrednji del zunanje politike ZSSR.

Po starem latinskem pregovoru, "Scientia potestas est", je znanje moč. Učenje angleškega jezika v celotni Sovjetski zvezi je vzpodbudila neka zelo odločna ženska z imenom Natalija Bonk. Bonk se je lotila življenjskega dela, posvečenega promociji jezika Shakespearja v Sovjetski zvezi, in nato ustvarila učbenik, ki je kmalu postal pravi zaklad. Ta briljantna in perspektivna jezikoslovka s sedežem v Moskvi nikoli ni bila nikjer izven ZSSR. Po študiju angleščine je začela poučevati na jezikovnih tečajih Ministrstva za trgovino. Nekega popoldneva je v razredu sedel starejši učitelj. Ko se je pouk končal, je vprašal, kje je Bonkova našla svoje slovnične vaje za angleščino. Natalija je odgovorila, da si jih je izmislila sama ustvarila zaradi pomanjkanja gradiva v razpoložljivih učbenikih. Naslednji dan so Bonkovo poklicali k vodji tečaja in jo prosili, naj ustvari nov učbenik.

Njeno največje delo je luč sveta ugledalo leta 1960. Prvo izdajo je izdalo komunistična založba "Globus" v Avstriji. Bonk in njeni soavtorji so s solzami sprejeli pošiljko, težko kot opeka. "Zgroženi smo bili nad težo in debelino trde platnice in prosili prijatelje, naj kupijo knjigo, da bo čimprej izginila z zemlje. Iz nekega razloga se nismo zgražali nad izjemno ideološkimi in zelo naivnimi besedili prvih izdaj knjige," se je kasneje spominjala Bonkova.

Kdo bi uganil, da bo knjiga v dveh delih, napisana v sodelovanju z Galino Kotij in Natalijo Lukjanovo, prestalo preizkus časa in postalo kultna klasika v svoji zvrsti?

Več generacij sovjetskih študentov se je učilo angleščino ravno z Bonkovo ​​knjigo.

Od leta 1960 je bila večkrat ponatisnjena, študentje pa jo še vedno opisujejo kot močno orodje za učenje jezika. Najnovejša izdaja je izšla šele leta 2019 in se prodaja kot za med v najboljših moskovskih knjigarnah.

"Spominjam se knjige Bonk iz svojih univerzitetnih let," pravi 56-letni Vadim. "Pred leti sem si jo sposodil pri prijatelju, vendar je nikoli nisem vrnil. V nekem trenutku je bila to zelo prefinjena knjiga. Pred nekaj leti, ko sem moral na službeno potovanje na Švedsko, sem prelistal 900 strani dolg rokopis in se mi zdel ravno dovolj koristen. Je zelo pripravna, če iščete kakšno besedo ali če želite izboljšati svojo slovnico."

Uspeh učbenika si lahko razlagamo na več načinov.

"Napisan je bil za ljudi, katerih materni jezik je ruščina. Težave v učnem procesu tako izhajajo iz razlik v slovnični strukturi ruskega in angleškega jezika, besedišču in fonetiki. Pa vendar je med njima veliko podobnosti,"je pojasnila avtorica učbenika.

Tako se je več generacij sovjetskih študentov učilo angleščino ravno z Bonkovo ​​knjigo. Dolgo časa ni bilo nobenega alternativnega priročnika v angleškem jeziku, ki bi mu ustrezal po velikosti in obsegu. Knjiga Bonkove je postala malo sveto pismo za sovjetske učence.

"Ta učbenik v dveh delih sem dobil že leta 1965, kmalu po končani univerzi. Postala sem inženirka in začel delati na nekaterih arhitekturnih projektih. Za svojo službo sem potrebovala angleščino. Moj prijatelj, poklicni jezikoslovec, mi je rekel, da mi bo učbenik Bonkove pomagal razumeti, kako ta jezik deluje. Zdelo se mi je izredno dolgočasno in ponavljajoče, preplavljeno z dolgimi besedili o "tovariših iz Sovjetske zveze". Dandanes se otroci angleščine učijo s pesmimi in igrami. V mojih časih je bilo učenje tujega jezika prava muka. Kljub temu sem se po najboljših močeh naučila osnov angleškega jezika z Bonkovim učbenikom, druge možnosti pač ni bilo," pravi 73-letna Nina.

Radio BBC

Učenci sodelujejo pri pouku angleščine kot drugega jezika na moskovski šoli številka 20, ki je od leta 1958 specializirana za intenzivno poučevanje angleščine.

Ker ni bilo dobrih alternativ, so nekateri sovjetski mladi skušali izboljšati svoje klavrne govorne sposobnosti s poslušanjem vsega, kar je bilo na radiu. "V šoli sem se učil angleščino, a osem let kasneje je bilo edino, kar sem bil sposoben izjaviti, da je "London glavno mesto Velike Britanije"," se spominja 69-letni Fjodor. "Da bi nadoknadil izgubljeni čas, sem poslušal radio BBC. Dača mojih staršev je bila kakih 25 kilometrov stran od Moskve, zato je bil signal veliko boljši kot v prestolnici. Ne pozabite, da je bil čas, ko so komunistične oblasti učinkovito zatirale mednarodne radijske signale, da bi zaščitile sovjetske državljane pred pogubnim vplivom zahoda. Ko sem začel poslušati British Broadcasting Corporation, nisem razumel niti besede. Šest mesecev kasneje sem že počasi ujel ritem jezika. Poslušanje v živega jezika, svoboda govora mi je sčasoma pomagalo razviti jezikovne sposobnosti. "

Beatli

Nekateri so ugotovili, da je najboljši način učenja angleščine preprosta improvizacija.

Radio v ZSSR ni bil edini vir učenja angleščine. Nekateri so ugotovili, da je najboljši način učenja angleščine preprosta improvizacija.

"Nikoli se nisem hotel učiti tujega jezika," se je spominjal 56-letni Sergej. "Čemu? Prepričan sem bil, da nikoli ne bom šel v tujino. Moja mama, ki je delala v založbi, se je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja v šoli učila angleščino, vendar je ni nikoli rabila. To je bila pogosta težava: ni bilo nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjali. Nisem hotel izgubljati časa za učenje nečesa, česar v resničnem življenju ne bi mogel uporabiti. Leto 1975 pa je bilo prelomno. Takrat sem prvič poslušal Beatle. Leto prej je založba Melodija izdala single Beatlov v formatu EP plošče. Bilo je precej smešno, ker ni bilo nikjer omenjeno ime skupine. Ne bi pretiraval, če bi dejal, da sem stokrat poslušal "I, me, mine" in "Let it be". Takrat sem doumel, da sta izvrstna glasba in jezik dejansko tesno povezana."

Sovjetski študentje, ki so se angleščine učili kot drugi jezik, so pogosto napačno domnevali, da jim bo učenje slovnice odprlo vsa vrata. V resnici so jezik komaj osvojili. Njihova angleščina je zvenela trdo, ker je njihov edini način učenja bil skozi branje knjig in tehnične literature. Resničnih pogovornih spretnosti niso nikjer vadili. Niti filma si ni bilo mogoče ogledati v angleščini. Zveni zelo paradoksalno, toda milijoni sovjetskih državljanov so se leta in leta učili tujih jezikov, vendar se kljub temu niso mogli pogovarjati v angleščini. To je bil pravi epski neuspeh.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke