Kako so bile videti prve ženske revije v Sovjetski zvezi?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Ženske revije so izhajale tudi v carski Rusiji, vendar so bile povsem praktične: pisale so o modi in družbenih novicah, rokodelstvu in gospodinjstvu ter objavljale literarne novosti. Le bežno so se dotaknile pomembnih družbenih vprašanj. Vendar so bile revije dostopne in jih je bral precej ozek krog izobraženih žensk. Po padcu monarhije pa se je vse spremenilo.

Po revoluciji leta 1917 so boljševiki razglasili svojo nalogo, da bodo pismenost prenesli med množice, in ustanovili množične medije, ki so bili pod nadzorom partije in so opravljali naloge propagande. Izdan je bil tudi poseben odlok o "potrebi po okrepitvi partijskega vodenja ženskega tiska" in boljševiki so se znebili revij z nasveti za gospodinje.

Cilj novega tiska je bil "vključiti delavke in kmetice v boj za komunizem in za sovjetsko gradnjo". Boljševikom je bilo pomembno, da ženske postanejo enakopravne članice družbe in delovni element.

Večina revij je izhajala pod nadzorom žene revolucionarnega voditelja Nadežde Krupske, ki je bila vodja politično-izobraževalnega odbora pri ministrstvu za izobraževanje in je bila odgovorna za vse agitacijsko in propagandno delo. V revijah so objavljali vidni revolucionarki Inessa Armand in Aleksandra Kollontaj, Leninova sestra Anna Uljanova-Jelizarova, politiki, med katerimi sta bila Anatolij Lunačarski, prvi ljudski komisar za izobraževanje, in Vladimir Bonč-Brujevič, Leninov tajnik in urednik revije Pravda.

Predstavljamo vam le nekaj revij, ki so izhajale posebej za ženske.

Komunistka

To je bila politična revija in tiskani organ partijskega Ženotdela (ženskega oddelka za delo). Izhajala je v razmeroma majhni nakladi 20.000-30.000 izvodov med letoma 1920 in 1930, dokler ni Stalin ukinil Ženotdela.

Cilj revije je bil politično izobraževanje žensk, članic partije. Pisala je o tem, kako samostojno voditi propagandno delo, postati voditeljica in usposabljati nove partijske kadre. Zgodovinarka novinarstva Jelena Kolomičeva navaja primere rubrik: "Vprašanja organizacije", "Vprašanja propagande", "Vprašanja komunistične vzgoje" in naslove: "Okrepiti rast leninistične partije", "Zavzeti razredna stališča pri delu", "Usposobiti kadre brezbožnikov", "Odločneje se postaviti za vodstveno delo".

Komunistka je razvila tudi splošni sistem ženskega tiska in opredelila njegov namen (komunistična vzgoja žensk) in občinstvo - kmečke ženske, delavke in ženski "partaktiv" (t.i. aktiv partijske organizacije), ki so potrebovale posebne izdaje. Komunistka je tudi svetovala pri vodenju takšnih revij in spodbujala sodelovanje dopisnic iz vrst delavk in kmetov pri pisanju gradiva.

Odločili so se tudi za ustanovitev ločenih revij v regijah - pojavili so se številni kloni, kot so Krasnaja Sibirjačka, Truženici (tiste, ki se trudijo, op. ur.) Severnogo Kavkaza in druge.

Rabotnica (Delavka)

Že leta 1914 je Vladimir Lenin, da bi "zaščitil interese ženskega delavskega gibanja", začel izdajati Rabotnico, prvo proletarsko revijo za ženske. Carska policija jo je zaprla, po revoluciji pa so jo ponovno začeli izdajati. Revija je pisala o pomenu "izpolnjevanja Iljičeve volje" in komunistične vzgoje. Vendar so bile glavne teme povezane z delavskimi vprašanji.

Revija je govorila o herojkah v proizvodnji in o poklicih, ki bi jih lahko opravljale ženske (v eni od številk revije so na primer svetovali, naj si omislijo poklic ključavničarja, ki ne zahteva veliko fizične moči). Bili so tudi nasveti o tem, kako se udobno obleči za delo, o škodljivosti visokih pet in drugih temah.

Glavna tema revije je bila revolucija gospodinjstva - ženske so se morale osvoboditi moškega in družinskega "suženjstva" ter postati polnopravne graditeljice komunistične družbe in "velikega novega življenja".

"Intelektualni razvoj upočasnjujejo drobne skrbi, lonci, kuhalnice, gnila vedra in druge ogabnosti. Če bi vse to odvrgle, bi ženske hitro napredovale in se počutile popolnoma svobodne in srečne," je leta 1925 zapisala Nadežda Krupska v reviji Rabotnica.

Leta 1917 je bila naklada revije približno 30.000 izvodov in je nenehno naraščala: leta 1941 je znašala 425.000 izvodov, leta 1990 pa 23 milijonov.

Poleg tega je ena redkih revij, ki še vedno izhaja.

Krestjanka (Kmetica)

Revija Krestjanka je izhajala od leta 1922 do leta 2015 v večmilijonski nakladi - do leta 1989 je imela 21 milijonov izvodov. Cilj revije je bil "agitacija med kmečkimi ženskami, širjenje komunistične ideje in vcepljanje znanja, ki ga kmečke ženske potrebujejo v vsakdanjem življenju in pri svojem delu".

Revija je obravnavala, kako voditi gospodinjstvo v hiši in kmetijo, kako vzgajati otroke, kako živijo kmečke ženske v drugih krajih in kako olajšati življenje delavcem. Kmeticam so tudi povedali, kako pomembno je povečati količino kruha - in kaj je za to potrebno.

Kmetica je objavljala tudi zgodbe o ženskah, zanjo pa so pisali najboljši sovjetski avtorji - od Maksima Gorkega do Aleksandra Tvardovskega. Imela je tudi "Veselo stran", ki se je poetično norčevala iz starih navad in kršiteljev novega reda.

Batračka (Hlapčevka)

Po Leninovi smrti je od leta 1925 do leta 1929 izhajala revija, podobna reviji Krestjanka. Širili so jo med kmetijskimi in gozdarskimi delavkami. Iz leta v leto sta naročnina in naklada rasli od 10.000 do 40.000 izvodov.

Revija je bila začasen pojav, saj je sam izraz "batrak", tj. najeti delavec, obstajal le na začetku ZSSR in v obdobju nove ekonomske politike.

Batračka je vsebovala članke na temo ženskega dela in vloge žensk v družbi, po njihovi vsebini bi ženske morale služiti predvsem interesom proletariata in komunizma, ne pa družini.

V reviji je bilo tudi gradivo z nasveti o skrbi za otroke, razlago osnovne higiene in preprečevanja spolno prenosljivih bolezni. Revija je bila namenjena nepismenim kmečkim delavkam, zato so jim tudi povedali, kaj je sifilis in kako zelo škodi samogon (rusko domače žganje).