Skrivnosti severnega čaja s Kavkaza

Mihail Mordasov/RIA Novosti
Krasnodarski čaj, ki ga slabo poznajo tudi največji poznavalci tega žlahtnega napitka, ima izjemno zgodovino.

Mnogi obiskovalci olimpijade leta 2014 so imeli priložnost poskusiti krasnodarski čaj, ki ga gojijo na širšem območju Sočija. Ta čaj s 150-letno tradicijo se ponaša z nežno aromo in spominja na slavne kitajske čaje lansing.

V 18. stoletju sta imela Ruski in Britanski imperij monopol nad globalno trgovino s čajem. Takrat sta do domovine čaja Kitajske vodili dve poti. Pomorska trgovska pot je potekala skozi Nanking, ki je bil pod britanskim nadzorom, medtem ko je kopenska pot vodila skozi Kjahto na rusko-kitajski meji. Ruski trgovci s čajem pa se niso bali britanske konkurence. Prevoz po morju je namreč imel svoj negativen vpliv na čaj – vročina in vlaga južnih predelov, skozi katere so pomorščaki pluli po več tednov, sta uničevali občutljive čajne lističe. Prav nasprotno pa je kopenski transport samo še izboljšal kakovost čaju. Pravi ljubitelji so bili pripravljeni plačati precej višjo ceno za izdelke, ki so jih ponujali ruski trgovci.

Ko so Britanci začeli vzgajati čaj v Indiji in na Cejlonu (Šrilanka), so se tudi Rusi odločili, da razširijo svojo produkcijsko bazo. Prvič so poskusili udomačiti čajevec v 19. stoletju in sicer na južnih obrobjih Ruskega imperija, v današnji Gruziji in Azerbajdžanu. Poskus je bil zelo uspešen in ruske plantaže so obrodile prve sadove v začetku 20. stoletju, čeprav kakovost lokalno pridelanega čaja ni bila na kdove kako visokem nivoju. Tamkajšnja prst je bila preslaba za karkoli boljšega. Edina prednost gruzijskega in azerbajdžanskega čaja je bila nizka cena.

Nato se je pojavil Judas Košman, skrivnostni možakar, o zgodnjem življenju katerega se ne ve prav veliko, razen tega, da naj bi izhajal iz majhne judovske naselbine v Ukrajini in si služil kruh na plantaži čaja v Gruziji.

V zgodnjem 20. stoletju, ko je štel že 60 let, je Košman prišel v majhno gorsko vasico Solohaul blizu Sočija. Z denarjem, ki ga je prihranil od dela na gruzijski plantaži, si je kupil majhno parcelo. Skupaj z ženo, po rodu Rusinjo, in otroki je začel vzgajati čajevec, ki ga je prinesel iz Gruzije. Sosedje so tega visokega možakarja s košato brado spoštovali zaradi njegove podjetnosti, a se jim je vseskozi zdel nekoliko čudaški – v sedemdesetih letih 19. stoletja so kmetovalci empirično dokazali, da je bil Severni Kavkaz prehladen za vzgajanje čaja.

A čajevec iz Gruzije se je v samo štirih letih tako dobro prijel, da ga pozimi ni bilo treba več niti zavijati pred mrazom, čeprav je lahko temperatura v Solohaulu januarja padla tudi do -12. Deset let zatem, leta 1913, so Košmanovi praznovali prvo letino čaja. Izkazalo se je, da je tamkajšnja prst edinstvena. Krasnodarski čaj, kot so ga kasneje poimenovali (Soči leži v Krasnodarski regiji), se ponaša s sladkobo, temno jantarno barvo in cvetlično aromo najboljših kitajskih lansing čajev. Surovo severnokavkaško podnebje utegne sicer vplivati na količino pridelka, a zahvaljujoč lokalnim pogojem ima lokalno pridelani čaj po drugi strani več energijskih vrednosti od kitajskih.

A slava za Košmana ni prišla tako kmalu. V njegovi skromni hiški v Solohaulu, ki je danes muzej, je na ogled velika zbirka pisnih odgovorov z Ruske akademije znanosti, ki je Košmanova poročila o krasnodarskem čaju označila za prevaro, gruzijski lobi pa je nad svojega potencialnega tekmeca poslal celo policijo. Nekoč je morala njegova žena plačati varščino, da ga je spravila iz zapora. Šele v sovjetskih časih je Košman, ki je takrat štel že 70 let, prejel zlato medaljo na nekem kmetijskem sejmu.

Košman je umrl, star skoraj sto let. Počiva skupaj s svojo ženo na njuni parceli zraven čajevcev, ki še danes rodijo. Ročno brani Košmanov hišni čaj je zares ekskluziven in velja za najstarejšo čajno vrsto v Rusiji. Starejša, kot je rastlina, boljši je čaj. V 20. stoletju so se Košmanovi čajevci polagoma razširili onkraj goratih predelov Sočija

Krasnodarski čaji so se prodajali že v sovjetskih časih, vendar niso uživali posebne priljubljenosti, saj se je čaj nabiralo mehansko, s čimer je izgubil svoje edinstvene lastnosti. Med perestrojko je nekoč ogromna Košmanova plantaža začela propadati, krasnodarski čaj pa je obdržal svoj sloves edinstvenega ročno branega čaja in se je v manjših količinah proizvajal še naprej. Ostal je najsevernejša vrsta čaja vse do leta 2012, ko so obrali prve domače čajevce v Veliki Britaniji.

Preberite še:

Skrivnost »Spodnjega modrega« jezera na Kavkazu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke