Od kod prihaja glavno sovjetsko pivo?

V pivnici in trgovini Žiguljovske pivovarne v Samari, mestu na Volgi, je zmeraj živahno: stranke v pričakovanju sveže pošiljke svoje najljubše pijače posedajo na pivu bodisi znotraj za mizami, ali pa zunaj pred okencem. Pivo v trgovino pride po podzemni cevi in domačini pravijo, da je bistveno boljše od tistega, ki se prodaja v navadni trgovini, saj se pravo Žiguljovskoje ne more hraniti več kot nekaj dni.

Kljub dolgi vrsti ljudi postrežejo hitro: stranka odvije zamašek s steklenice, ki jo je prinesla s sabo, jo poda točaju, ta pa jo nato napolni preko cevi. Nato hitro zavije zamašek nazaj, preden se dvigne pena in že začne nalivati naslednjemu v vrsti.

"Njegova posebnost je v tem, da se ga hrani v nerjavečih sodih in se ga bolje pije v vročih dneh," pravi domačin Jegor Samsonov. "Spominjam se, kako smo kot študenti domov odhajali peš, da bi prihranili vsaj za kak liter tega piva. Poleti, ko je bilo še posebej mnogo ljudi, pa so postavili še dodatno cisterno in točili pivo iz cevi."

Žiguljovskoje je eno od najbolj znanih znamk piva v Rusiji. Variti so ga začeli na bregovih reke Volge že v 19. stoletju, v sovjetskem času pa je postalo neverjetno priljubljeno. Tovarno je leta 1881 ustanovil Avstrijec Alfred von Vacano, Samaro pa je izbral zaradi čiste vode in dobrih transportnih pogojev.

Najbolj priljubljeno sorto je Vacano poimenoval v čast svojemu rodnemu mestu – Dunaju. Samarsko pivo se je pod imenom Dunajsko (rus. Vjenskoje) prodajalo ne samo v Rusiji ampak tudi po evropskih pivnicah. Vacanova pivnica je imela mrežo skladišč od Varšave do Vladivostoka.

Prva svetovna vojna je ruskemu pivovarstvu zadala hud udarec. Po carskem ukazu se je v državi uveljavil "suhi zakon", Vacano pa je bil na podlagi obtožb o vohunjenju izgnan iz Samare. Po revoluciji 1917 se je z družino preselil v Avstrijo. Do takrat je bila pivovarna v Samari že nacionalizirana, ni pa obratovala. V dvajsetih letih so Vacanovi sinovi dobili dovoljenje, da oživijo proizvodnjo, a nekaj let kasneje so tudi oni morali zapustiti državo, pivovarna pa je postala popolnoma državna in od takrat naprej doživela le malo sprememb.

Leta 1934 je pivovarno obiskal takratni narodni komisar za prehransko industrijo Anastas Mikojan, ki je okus proizvedenega piva visoko ocenil, a skoraj znorel zaradi njegovega "buržoaznega" imena. Tako je Vjenskoje (Dunajsko) postalo Žiguljovskoje – po Žiguljovskem hribovju na drugi strani Volge. Poleg njega so v pivovarni varili še druge vrste piva, a so bile manj priljubljene.

Kakor vsak drugi izdelek v ZSSR je tudi Žiguljovskoje imelo svoj državni standard, ki so ga določili strokovnjaki. Svetlo lager pivo je imelo 2,8 odstotka vsebnosti alkohola, gostota ekstrakta pa ni smela biti nižja od 11 %. Državni standardi so regulirali tudi vrste surovin in čas varjenja. Po teh standardih so varili pivo v več kot 700 sovjetskih pivovarnah.

Zakaj toliko pivovarn? Sovjetsko pivo se je prodajalo "živo" in ga zato ni bilo mogoče hraniti več kot kak teden dni. V trgovinah se je zato največkrat prodajalo kar pivo iz bližnje pivovarne. Ljudje so kupovali točeno pivo v kioskih ali pa ustekleničeno iz trgovine. Steklenice je bilo po uporabi možno vrniti.

Nič čudnega torej, da so v mnogih sovjetskih mestih stale pivnice z imenom Žiguli. Ena takšna je stala tudi v Moskvi na ulici Arbat in veljala za eno najcenejših. Danes Žiguljovskoje varijo samo v nekaj deset pivovarnah v Rusiji in nekdanjih sovjetskih republikah, čeprav se ti napitki danes po okusu, vsebnosti alkohola in načinu varjenja precej razlikujejo od nekdanjih. Prebivalci Samare pravijo, da se okus Žiguljovskega iz pivovarne dolga leta ni spreminjal, a dobiti to pivo onkraj meja Samarske regije je skorajda nemogoče, saj ga ni mogoče dolgo hraniti. Za Žiguljovskoje ljudje še danes stojijo v vrsti, saj je postalo lokalna specialiteta.