Oleg Jegorov, RBTH

Bombe in diplomacija

Mineva eno leto od začetka ruske operacije v Siriji

Uvod Zakaj je Rusija poslala svoje letalstvo? Časovnica: Glavni dogodki ruske operacije v Siriji Ruska operacija v kazalcih in številkah Koga Rusija bombardira v Siriji? Vzpostavljanje dialoga in udarci po teroristih Vpletenost v konflikt in težave mirovnega procesa

En Ru

Pred enim letom so ruske zračne vojaške sile prvič napadle tarče na ozemlju Sirije. Rusija napade na položaje borcev kombinira z diplomatsko dejavnostjo, vendar kaže, da je do miru v Siriji še daleč.

"Ni skrivnost, da je tako imenovana Islamska država že davno razglasila Rusijo za svojega sovražnika"

Svet federacije je 30. septembra 2015 soglasno podprl odločitev predsednika Putina, da Rusija v Siriji uporabi svoje Vojaško-vesoljske sile (VKS) v boju proti Islamski državi. Isti dan so ruska letala že izvedla prve napade na ozemlju Sirije, ki so bile po informacijah Ministrstva za obrambo usmerjene proti Islamski državi.

»Ni skrivnost, da je tako imenovana Islamska država že davno razglasila Rusijo za svojega sovražnika,« je izjavil Putin. Po mnenju državnega voditelja se je mogoče proti teroristom boriti le tako, da se z njimi spopadejo, ne pa da čakajo, da pridejo v Rusijo.

Teroristična skupina Islamska država je večkrat grozila Rusiji.

Na Asadovo prošnjo

K vpletenosti Rusije v sirski konflikt, ki traja od spomladi leta 2011, je botrovala uradna prošnja Bašarja al Asada Putinu, da zagotovi vojaško pomoč. Ruskim letalom so prepustili letalsko oporišče Hmejmim v bližini Latakije. Zato so ruski voditelji večkrat poudarili, da Rusija za razliko od koalicije pod vodstvom ZDA na sirskem ozemlju deluje legalno in koordinira dejavnosti z vodstvom države. Moskva v Siriji sodeluje tudi z Iranom, Irakom in libanonskim Hezbolahom.

Že od začetka operacije je Putin poudarjal, da je Moskva odprta za sodelovanje z drugimi državami, ki se v Siriji borijo proti teroristom. V intervjuju za televizijo Rossija-1 je oktobra 2015 dejal, da je Rusija v znak dobre volje o svoji operaciji celo vnaprej opozorila ZDA in druge države zahodne koalicije.

Zakaj je Rusija poslala svoje letalstvo?

Uradni cilj je boj proti terorizmu. Kljub temu strokovnjaki naštevajo tudi druge razlage oziroma motive Moskve (nekatere uradni razlagi nasprotujejo, druge jo dopolnjujejo):

1) Podpora Bašarju Asadu

Poleti in septembra 2015 so enote vladne vojske v Siriji doživljale poraze, zmanjševalo se je ozemlje, ki so ga imele pod nadzorom. Ker je Asadov režim eden od redkih zaveznikov Rusije na Bližnjem Vzhodu (v sirskem Tartusu se med drugim nahaja edino oporišče ruske mornarice na Sredozemskem morju), strmoglavljenje Asada ne bi bilo po godu Moskvi.

Orientalist Aleksej Malašenko, ki je član znanstvenega sveta Moskovskega centra Carnegie, se strinja z mnenjem, da Rusija v Siriji predvsem podpira Asada, kar je logično. »Stavili smo na Bašarja [v času operacije] in to ni tako neumna stava, ker je Bašar boljši od norišnice, ki jo doživljamo zdaj,« je Malašenko izjavil v prenosu na radijski postaji Eho Moskvi marca 2016. Z »norišnico« je imel strokovnjak v mislih kaos državljanske vojne, ki je izbruhnila v Siriji leta 2011.

2) Reševanje sirske državnosti

Del ruskih strokovnjakov je prepričan, da za Moskvo ni tako bistven lik sirskega predsednika, ampak je za Rusijo najbolj pomembno, da ohrani Sirijo v takšni ali drugačni obliki. Ta pogled je prepleten z uradnim stališčem: tako je minister za zunanje zadeve Sergej Lavrov večkrat izjavil, da Rusija v Siriji ne ščiti nikogar osebno, temveč ščiti samo državo kot članico OZN.

Kot je za RBTH povedal izkušeni znanstveni sodelavec Inštituta za orientalistiko Ruske akademije znanosti Vladimir Ahmedov, »bo moral Asad prej ali slej oditi, saj ga pomemben del prebivalstva po 5 letih državljanske vojne ni pripravljen priznati za voditelja države, v Rusiji pa to razumejo. Za nas je najbolj pomembno, da ohranimo sekularno oblast, ki bo upoštevala naše interese.«

3) Krepitev pozicije na mednarodni sceni

Z začetkom vojaške operacije v Siriji je Rusija postala ena od glavnih igralk v diplomatskem reševanju sirske krize, redna udeleženka mednarodne skupine za podporo Siriji in ena od so pokroviteljic Ženevskega mirovnega procesa. Po mnenju vrste strokovnjakov je to Rusiji omogočilo, da prekine trend v smeri izolacije.

»Tukaj je na delu diplomatska naloga – premagati izolacijo Rusije, do katere je prišlo po Krimu, Donbasu in 'Boeingu',« je v intervjuju za Colta.ru oktobra 2015 povedal Aleksander Baunov, ki je glavni urednik spletne strani Moskovskega centra Carnegie. »Gre za željo po pomiritvi z Zahodom, vendar ne na način, da gre pred njim na kolena, temveč da predstavi svoj vpliv in nezamenljivost.«

Časovnica: Glavni dogodki ruske operacije v Siriji

30. septembra 2015 je Svet federacije odobril odločitev predsednika Putina, da v Siriji uporabi Zračno-vesoljske sile Rusije, pri čemer je bil cilj pomoč režimu Bašarja al Asada. Isti dan so izvedli prve napade na ozemlju Sirije. Po sporočilih Ministrstva za obrambo je šlo za napade na ozemljih, ki jih je nadzirala Islamska država.

31. oktobra 2015 je nad Sinajskim polotokom razneslo ruski Boeing A321, ki je letel iz Šarm el Šejka v Sankt Peterburg. Umrlo je 224 ljudi, odgovornost za teroristični napad je prevzela Islamska država.

14. novembra 2015 je na Dunaju potekalo drugo zasedanje Mednarodne skupine za podporo Siriji, ki so se ga udeležili predstavniki 17 držav, OZN, EU in Arabske lige. Napori te skupine so pripomogli k obuditvi Ženevskega procesa pogajanj med sirskim režimom in opozicijo.

24. novembra 2015 so turške zračne sile sestrelile ruski bombnik Su-24 v okolici sirsko-turške meje, pri čemer sta umrla dva Rusa. Do 27. junija 2016, ko se je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan uradno opravičil Putinu, so bili odnosi med državama skrajno ohlajeni.

27. februarja 2016 je v veljavo stopilo premirje med Asadovimi enotami in opozicijo, ki je bilo doseženo v okviru Ženevskega mirovnega procesa, v katerem je sodelovala tudi Rusija. Po okrepitvi premirja bi v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 2254 v Siriji morali sprejeti novo ustavo in izvesti svobodne volitve.

14. marca 2016 je predsednik Putin naročil začetek umika »glavnega dela« vojaških enot iz Sirije, pri čemer je poudaril, da so svojo nalogo »v celoti izpolnili«. Kot je poudaril Kommersant, se je pozneje zmanjšala vojaška prisotnost: od več kot 70 letal jih je v vojaškem oporišču Hmejmim ostalo 40. Kljub temu se je ruska operacija nadaljevala.

27. marca 2016 je sirska vojska ob podpori ruskih zračno-vesoljskih sil izpod Islamske države osvobodila Palmiro, ki je bila pod nadzorom teroristov od maja 2015. Po naročilu ruskih oblasti so pri odstranjevanju min v Palmiri sodelovali ruski inženirji, medtem ko so strokovnjaki iz Ermitaža pomagali Sircem pri obnovi spomenikov.

Proti koncu julija 2016 je premirje propadlo, zaostrili so se spopadi okrog drugega najpomembnejšega mesta v Siriji – mesta Alep. 27. julija je Rusija skupaj z Asadovo vlado razglasila začetek humanitarne operacije v Alepu. Po poročilih Ministrstva za obrambo je Rusija v Alep dostavila več kot 50 ton humanitarne pomoči.

9. septembra 2016 sta ruski minister za zunanje zadeve Sergej Lavrov in ameriški državni sekretar John Kerry razglasila dogovor med Rusijo in ZDA, ki bi morali okrepiti novo premirje, med drugim v Alepu, ter obnoviti politični proces.

Upanje na uspeh septembrskih dogovorov med Kerryjem in Lavrovom se ni uresničilo. Po incidentih z ameriškim letalskim bombardiranjem položajev sirske vojske v Deir ez Zoru (17. september) in napadom na humanitarni konvoj OZN, za katerega ZDA krivijo Asada in Rusijo (19. september) je hitro prišlo do nazadovanja razmer, obnovili so se spopadi med režimom in opozicijo.

Ruska operacija v kazalcih in številkah

Rusija v Siriji uporablja različne vrste vojaških enot – v prvi vrsti so to Zračno-vesoljske sile, iz katerih so formirali letalsko enoto, ki ima bazo v oporišču Hmejmim. Za zaščito oporišča skrbijo pododdelki mornariške pehote iz Črnomorske flote in 7. divizije Zračno-desantnih enot. Za zaščito so razvili tudi sistem protizračne obrambe, v katerega so po incidentu s turškim letalom vključili sestave S-400. Pri odstranjevanju min v Palmiri so sodelovali ruski vojaki inženirji.

Kar se tiče letalske tehnike, ki jo uporabljata Rusija in Turčija v zadnjih 12 mesecih, so to bojna letala Su-30SM, bombniki Su-34 in Su-24M, bojna letala Su-25, helikopterji Mi-8 in Mi-24P. Poleg tega je Rusija napadala tudi s strateškimi bombniki Tu-22M3, Tu-95MS in Tu-160, raketnimi ladjami Kaspijske flote ter podmornico Črnomorske flote.

Ocene ruskih stroškov za vojaško operacijo v Siriji se razlikujejo (uradnih podatkov ne razglašajo). Po izračunih RBK je Rusija jeseni 2015 za sirsko operacijo trošila okoli 2,5 milijona dolarjev na dan. Britanski analitični center IHS Jane's je objavil bolj širok razpon – do 2,3 do 4 milijone dolarjev na dan. Obe oceni sta bili podani pred umikom dela bojnih letal marca 2015.

10. maja 2016 je Vladimir Putin izjavil, da so ruske Zračno-vesoljske sile po začetku operacije v Siriji izvedle več kot 10 tisoč bojnih poletov in so zadele več kot 30 tisoč ciljev borcev, med drugim tudi 200 objektov za pridobivanje in predelavo nafte. Bolj svežih podatkov Ministrstvo za obrambo ni posredovalo. Po oceni vojaškega strokovnjaka Vladimirja Jevsejeva, ki je namestnik vodje Inštituta držav Skupnosti neodvisnih držav, bi bilo lahko skupno število vojaških poletov do razglasitve premirja 10. septembra okoli 13 tisoč.

Med pisanjem tega besedila je Rusija uradno priznala, da je v Siriji v času vojaške operacije umrlo 19 ruskih državljanov, večina je bila vojakov (dva sta bila sodelavca Centra za premirje med sovražnimi stranmi). Tri smrti niso povezane z bojem, vsi ostali so padli v boju.

Rusija napada položaje Islamske države z raketami 'Kalibr', ki so jih izstrelili z ladij v Kaspijskem morju.

Zemljevid: notranje meje Sirije do in po ruski operaciji

Premaknite ločnico na sredini in primerjajte stanje na ozemlju Sirije ob začetku ruske operacije in eno leto pozneje.

Infografika: Alena Repkina

Koga Rusija bombardira v Siriji?

Ameriški obrambni minister Ashton Carter je že prvi dan ruske operacije v Siriji njeno strategijo označil za napačno. Dejal je, da Rusija v Siriji ne napada samo Islamske države, pač pa tudi opozicijo: »(Rusija) Kot kaže, napada vse, ki se borijo proti Asadu«. Kot rezultat te obtožbe so zahodni politiki Rusijo večkrat pozvali, naj preneha z napadi na zmerno opozicijo. Po drugi strani Rusija kritizira ZDA in njihove zaveznike, češ da se spogledujejo z borci Džabat al Nusre, ki so ji Združeni narodi priznali status prepovedane organizacije, vendar pa ta pogosto sodeluje s sirsko opozicijo.

V času enoletne operacije so Rusijo večkrat obtožili, da zaradi njenih operacij umirajo mirni civilisti. Mednarodna človekoljubna organizacija Amnesty International je tako v svojem decembrskem poročilu Rusijo obtožila kratenja mednarodnega humanitarnega prava. Po različici AI je Rusija napadala na območjih, na katerih so civilni objekti, in to z uporabo ne-vodenih izstrelkov, kar je pripeljalo do smrti med mirnimi prebivalci. Ministrstvo za obrambo Ruske federacije je omenjene obtožbe zavrnilo in poudarilo, da Rusija v Siriji ne napada civilnih objektov.

»Poteka zelo široka informacijska kampanja, v kateri Rusija ni prikazana kot borec proti terorizmu, pač pa kot tista sila, ki napada mirne prebivalce,« je za RBTH dejal arabist in profesor na Ruski državni humanistični univerzi RGGU Grigorij Kosač. Po njegovem mnenju je povezovanje Rusije s škandali, ki so povezani z umiranjem mirnih prebivalcev, velik udarec za njeno podobo.

Vzpostavljanje dialoga in udarci po teroristih

"Danes ni več mogoče govoriti o 'blitzkriegu' Islamske države v Siriji in Iraku"

Irina Zvjagelskaja, profesorica na Moskovski državni univerzi za mednarodne odnose MGIMO in glavna znanstvena sodelavka Inštituta za bližnjevzhodne študije Ruske akademije znanosti, meni, da je ruska operacija, s katero so pomagali utrditi pozicije Asada in sirske vojske, spodbudila mednarodno skupnost, da se je začela pogajati. »Rusko posredovanje je pomagalo spremeniti ravnotežje sil in po zaslugi tega se je odprla pot pogajanjem,« je za RBTH povedala Zvjagelskaja. Pogajanja so zelo težavna, vendar so sploh postala mogoča šele po ruskem posredovanju.

Zvjagelskaja je še dodala, da je vstop Rusije v sirski konflikt pokazal, da lahko Rusija in ZDA kljub težavnim odnosom sodelujeta in pri obravnavi temeljnih vprašanj razvijata skupno razumevanje razmer. Dober primer tega je resolucija Varnostnega sveta 2254, ki je nastala pri aktivnem sodelovanju obeh držav in predvideva celovit mirovni sporazum. Po mnenju strokovnjakinje je še en dosežek Rusije to, da je uspela preprečiti nasilno strmoglavljenje sirskega režima, s čimer bi se utegnila Sirija potopiti v popolni kaos, kot se je to zgodilo v Libiji.

Z njo se strinja arabist Leonid Isajev, docent katedre za politologijo na Visoki šoli za ekonomijo. Opozoril je na še eden pozitiven vmesni rezultat ruskih operacij. »Danes ni več mogoče govoriti o 'blitzkriegu' Islamske države v Siriji in Iraku,« je dejal Isajev za RBTH. »Zdaj gre bolj za to, da poskuša Islamska država ohraniti že osvojena ozemlja«.

Vpletenost v konflikt in težave mirovnega procesa

"Še vedno smo stranka
v sporu, ne pa moderator"

Po drugi strani strokovnjaki ugotavljajo, da Rusija na strani Bašarja al Asada dejansko sodeluje v državljanski vojni v Siriji, kar zanjo predstavlja resne probleme. »Še vedno smo stranka v sporu, ne pa moderator«, je jasen Leonid Isajev. Po njegovem mnenju Rusija trenutno nima stikov s sirsko opozicijo, kar ji onemogoča, da bi nastopala kot učinkovit posrednik. Takšna enostranska vpletenost je nevarna, saj opozicija Rusiji ne zaupa, kar otežuje njeno mirovno vlogo.

Poleg tega tako Rusija kot ZDA kljub želji ne moreta v polnem obsegu začeti z mirnim reševanjem sirske krize na dvostranski osnovi. »Vse strani, ki so vpletene v konflikt, se obnašajo vsaka po svoje in nemogoče je reči, da Rusija in ZDA popolnoma nadzirata svoje partnerje,« je pojasnila Irina Zvjagelskaja. »Gre za zelo široko sfero, v kateri lahko tako mi kot ZDA spremenimo zelo malo«.

»Rusko-ameriški sporazum bo deloval samo takrat, ko bo tako za nas kot za Američane prednostna naloga postala izpolnitev Ženevskih sporazumov, ne pa obveznosti, ki jih imamo do naših partnerjev v konfliktu,« je prepričan Leonid Isajev. »Mislim, da se bomo čez nekaj časa vrnili za pogajalsko mizo«.