Staroverci: Življenje po večstoletnem razkolu

Zakaj bi Sveta Rusija, ki je preživela vdore Tatarov in Poljakov in veliko pretrpela, pristala na grški nauk v času, ko je bila celotna grška duhovščina pod oblastjo turških sultanov? Tisti, ki so tako razmišljali, so postali staroverci.

Številni duhovniki in laiki preprosto niso mogli razumeti, zakaj so potrebne vse te »novotarije«.

Konservativnost in zaprtost staroverske skupnosti je pripomogla k ohranitvi njihove vere, običajev in kulture.

Ruska pravoslavna cerkev je staroverce priznala šele leta 1971. Toda med njimi in drugimi pravoslavnimi verniki še vedno obstajajo številne razlike.

Staroverce so preganjali tako v carski Rusiji kot v času sovjetske oblasti.

Staroverce je ruska oblast preganjala. Zavračali so poroko in druge cerkvene zakramente. V začetku 20. stoletja so bili gonilna sila ruskega kapitalizma. Preživeli so do današnjih dni.

Kot je pri verskih sporih pogosto, je bilo težko razumeti, v čem si nasprotni strani pravzaprav nasprotujeta. Se je treba prekrižati z dvema ali s tremi prsti? Se Jezusovo ime piše »Isus« ali »Iisus«?

Razkol v ruski pravoslavni cerkvi se je začel med letoma 1650 in 1670 zaradi želje patriarha Nikona, da bi liturgijo uskladil s starodavno bizantinsko tradicijo. Duhovnike je hotel bolje opismeniti, zavreči globoko zakoreninjene a odvečne rituale in vrniti pomen molitve.

Rusko versko gibanje, znano kot staroverstvo, je nastalo v 17. stoletju. Pripadniki tega gibanja so bili prisiljeni zapustiti državo.

Cerkvena reforma je bila potrebna, toda neizprosnost, s katero jo je Nikon izvajal, je povzročila razkol.