Veličastna lepota osetinskih planin

Severna Osetija – Alanija je republika na ruskem delu Kavkaza, ki na zahodu meji na republiko Kabardino-Balkarija, na severu na Stavropolski kraj, na vzhodu na Čečenijo in Ingušetijo, na jugu pa na Gruzijo.

Severna Osetija – Alanija je republika na ruskem delu Kavkaza, ki na zahodu meji na republiko Kabardino-Balkarija, na severu na Stavropolski kraj, na vzhodu na Čečenijo in Ingušetijo, na jugu pa na Gruzijo.

Anton Agarkov
Redko kdo uživa v naravnih lepotah Osetije, razen tamkajšnjih pastirjev.
Pomlad v te kraje prihaja pozno. Takrat prostrana polja prekrije pisana preproga poljskega cvetja, še posebej planinskega maka.
Visoko v planinah je mnogo ostankov starodavnih naselij in ruševin že zdavnaj pozabljenih zgradb.
Največja znamenitost Severne Osetije – Alanije je »mesto mrtvih« blizu vasi Dargavs. Nekropola je nastajala od 14. do 18. stoletja in predstavlja pomembno pričevanje o edinstvenih pogrebnih običajih kavkaških gorskih predelov.
Odnosi med Gruzijo in Južno Osetijo (separatistično pokrajino, op.ur.) so se zaostrili že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Napetosti so dosegle vrhunec leta 2008, ko so v Južni Osetiji izbruhnili spopadi, znani kot »petdnevna vojna«. Neodvisnost Južne Osetije so priznale štiri države, med njimi tudi Ruska federacija.
Razmere v ruski republiki Severni Osetiji so povečini mirne, vendar pa tja potuje malo turistov, saj mnogi kljub temu menijo, da to področje ni varno.
Tisti, ki še naprej ostajajo v gorah in ostajajo zvesti življenju v skladu z osetinskimi tradicijami, ne morejo preživeti brez živine.
Vse pogosteje se tudi družine, ki so dolge generacije živele v gorah, spuščajo v doline, saj je življenje tam izredno težko, še posebej pozimi.
Trenutno v zapuščeni stavbi v Digorski soteski, ki se nahaja v Republiki Severna Osetija – Alanija živi en sam prebivalec.
Če imate dovolj poguma za obisk Severne Osetije, boste lahko uživali v prekrasni neokrnjeni naravi in tradicionalnem kavkaškem gostoljubju.
Čefandzar, ki slovi po cvetočih poljih in mineralnih vrelcih, je dostopen le s konji. Turistov, ki so pripravljeni na tako pustolovščino, je malo. V naravnih lepotah teh krajev tako uživajo povečini le varuhi meja in pastirji.