Psihološki balet Borisa Eifmana širi meje baletnega žanra

Kljub svojim letom ruski koreograf Boris Ejfman še vedno dela s polno paro. / Na sliki: Nina Zmijevec in Oleg Markov, glavna plesalca v predstavi Ana Karenina, na vajah z Borisom Eifmanom

Ejfman se je rodil v Sibiriji in je diplomiral na Leningrajskem konzervatoriju. Leta 1977 so ga pri 30-ih letih imenovali za direktorja Leningrajskega baleta (ki ga danes poznamo tudi pod imenom Akademski državni balet Eifmana iz Sankt Peterburga), kjer je ostal več kot 30 let.

Tedaj je bil koncept Ejfmanovih baletnih predstav zelo inovativen: že od samega začetka si je balet zamislil kot eksperimentalni laboratorij enega koreografa. / Na sliki: Vaja umetnikov za predstavo Ana Karenina.

V poznih 70-ih in v začetku 80-ih let Eifmanov balet razvije svojevrsten pristop k ustvarjanju novega repertoarja. Na sporedu gledališča se je začelo pojavljati vse več del svetovne klasične literature. Koreograf je v predstavah naslavljal klasične zgodbe in raziskoval nove žanre. Ustvaril je nove baletne predstave, za katere je značilna ostrina koreografskih vzorcev, ki so odražali goreče strasti likov: Figarova svatba, Dvanajsta noč, Legenda, Therese Raquin, Idiot, Dvoboj, Mojster in Margareta in tako dalje.

Danes Ejfmanov balet iz Sankt Peterburga ljubitelji baleta po vsem svetu poznajo po predstavah, kot so Čajkovski, Jaz, Don Kihot, Rdeča gazela, Ruski Hamlet, Ana Karenina, Galeb, Onjegin. / Na sliki: Sergej Volobujev, glavni plesalec v predstavi Don Kihot.

Boris Ejfman, ki je ustvaril koreografijo za več kot 40 baletnih predstav, svoj žanr opisuje kot »psihološki balet«. Z jezikom plesa svoji publiki iskreno govori o najbolj zapletenih in razburljivih vidikih človekovega življenja, kot so iskanje smisla življenja, trk med duhovnim in fizičnim v človekovem zasebnem svetu ter spoznavanje resnice. / Na sliki: Prizor iz baletne predstave Galeb.

»Skozi svoje celotno ustvarjalno življenje sem širil meje sposobnosti baletnega gledališča, predvsem pa sem iskal jezik telesa, ki bi lahko izrazil življenje duše. Ples zame ni fizični proces, temveč duhovni proces. Govorica telesa je starejša in bolj globoka oblika komunikacije. Vanjo so vpeti odzivi čutnega življenja mnogih generacij. Dekodirati te znake, spremeniti te znake v čustveno bogato baletno točko – to je naš cilj,« razlaga Boris Eifman. / Na sliki: Balet Ana Karenina, Jurij Smekalov kot Vronski in Marija Abašova kot Ana Karenina.

Pri ustvarjanju svojega sloga je Ejfman delal z različnimi plesnimi sistemi. Ni se omejil zgolj na okvirje baletne predstave, ker je zanj najbolj pomembna teatralnost. Njegove igre so predstave, ki razkrivajo nove oblike in nove principe plesnega dejanja. / Na sliki: Elena Kuzmina, glavna plesalka v baletni predstavi Rdeča gazela, ki je posvečena slavni ruski balerini Olgi Spesivcevi z začetka 20. stoletja.

V skladu s poslanstvom promocije ruske sodobne koreografske umetnosti Ejfmanovo baletno gledališče aktivno potuje po vsem svetu. Poleg Rusije njegova geografija vključuje tudi številne druge države, kot so Kitajska, Francija, Nemčija, Italija, Južna Koreja, Španija, ZDA in druge. / Na sliki: Zadnji prizori iz predstave Bratje Karamazovi.

Obogatitev baletnega repertoarja v sodobni Rusiji je še danes vodilno počelo v dolgoročnih načrtih koreografa in njegovega baleta. Poleg umetniškega poslanstva je Boris Eifman med prvimi v Rusiji razvil lasten organizacijski model za vodenje gledališča, ki temelji na javno-zasebnem partnerstvu. / Na sliki: Prizor iz Ane Karenine.