Mlade ruske mame o tem, kako se po rojstvu otroka spremeni svet

Vir: Olesja Vlasova
Ruska fotografinja Olesja Vlasova se je z mladimi starši pogovarjala o njihovem novem življenju z otroki. In to niso samo zgodbe o nasmehih in veselju, ampak tudi zgodbe o odgovornosti in o tem, kako živeti po razpadu starega življenja, saj za novo realnost ni preprostega priročnika.

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Ideja o projektu se je rodila skupaj z mojim sinom. Odkar sem ga rodila, se je vse v mojem življenju nepovratno spremenilo.

Moj običajni svet je razpadel, brez možnosti, da bi se kadarkoli vrnil nazaj. Zelo ljubim svojega sina, dobro skrbim zanj, a nisem mogla razumeti, kaj storiti s seboj.

Kljub vsej grozi, ki sem jo občutila, sem se s svojimi vprašanji začela obračati na svoje prijatelje, ki so prav tako pred kratkim postali starši. Začela sem jih  fotografirati. Zdaj razumem, da je pravilno odrasti in prevzeti odgovornost. Prav je, da ne misliš samo nase, ampak tudi na svoje ljubljene.

Ko sem predstavila svoj projekt v javnosti, sem poskušala ohraniti anonimnost udeležencev, zato sem delčke intervjujev in fotografije razvrstila na novo. Fotografija ne prikazuje vedno osebo, ki sem jo citirala. Vse skupaj kaže, da so vsi udeleženci projekta razmišljali zelo podobno.«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Ko sem bila noseča, sem se bala rastočega trebuha. Nisem videla, kako raste otrok, ampak samo, kako rastem jaz. V glavnem sem bila šokirana, da se je moje telo tako močno spreminjalo in tega nisem mogla nadzorovati. Kot da telo ne bi bilo več moje. Počutila sem se kot stroj z vključenim programom. Rojstvo, dojenje in tako naprej ...«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Ko sem se naučila, kako pravilno komunicirati z otroki, je vse postalo lažje. Ko se je moj otrok rodil ... dojenčki predstavljajo velik stres. V štirih letih bo vse postalo veliko lažje, takrat bom vedela, kaj storiti.«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Svoja otroka sem prvič videla dan po rojstvu. Iz zdravstvenih razlogov mi ju niso dali takoj. Spomnim se samo tega, kako so ju vlekli ven. ''Prvi prihaja!'' so zakričali zdravniki, ko se je rojeval N., tako drobcen. Ko so vlekli M., sem najprej videla nos. Najprej sem začutila srečo, nato pa strah. Vedela sem, kako bi moralo biti, a se je popolna slika sesula takoj, ko sem razumela, da v resnici sploh ni bilo tako.«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Ne bi krstila otroka, saj menim, da je to zavestna osebna odločitev. Moj mož je zapriseženi ateist. Moja mati in babica sta verni, a ne sledita tradicijam. Njuna vera je zreducirana na neke čudne rituale, kot je »polij čezenj malo svete vode in vse bo v najlepšem redu«. Mož je prepričan, da je to narobe.«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Zdravnica, ki me je spremljala med nosečnostjo, ima tri sinove in je imela po vsakem rojstvu poporodno depresijo. V službi vodi materinski oddelek in ve, kaj se dogaja z ženskami. Prvič, ko je ležala s svojim otrokom, je pomislila, kaj bi bilo, če bi naredila splav. Drugič je bila prestrašena, ker je bil otrok zvit, modrikast in ekstremno suh ... Ko je rodila tretjič, je bila stara že 40 let in si je mislila: »Zakaj si to storila še enkrat, stara neumnica?« Takoj je zapadla v še eno depresijo. Tudi jaz sem bila pretresena, ko sem rodila. Bala sem se, da bom storila kaj narobe in ta strah me je čisto paraliziral.«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Mislila sem, da bom imela mirnega in tihega dojenčka. Ko sem ga videla, sem bila navdušena. Mislila sem, da ga bom lahko nahranila, dajala spat in bo vse popolno. Pozneje sem bila šokirana, kako je bil videti brez plenic in kako živahen je. Nisem ga znala hraniti, umivati, ves ta jok, kriki, hitenje, masaže, krči ... tako težko je bilo.«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Nikoli si nisem predstavljala, kakšna bom kot mati, in še vedno se ne počutim tako. Ko so mi trije zdravniki rekli, da ne morem imeti otrok, sem si mislila samo,   da želim biti noseča. Odločila sem se, da bom živela zase. Nato sem pri 28-ih postala mati dveh otrok – milo rečeno je bilo to presenečenje. Prej sem bila žalostna, da nisem mogla imeti otrok, a ko sem gledala starše, ki so plačali ogromne vsote, da bi zanosili, sem pomislila: »Kaj si nora? Zakaj?« Lepo je, ko se to zgodi nepričakovano in to poveže družino. Ampak, da bi za to plačala? Toliko priložnosti je, da živiš sam zase. Drugače se lahko prilagodiš.«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Počutila sem se krivo, ker se nisem mogla nadzorovati. Pričakovala sem, da mi bo mama bolj pomagala. Kmalu sem opazila pomanjkanje razumevanja med menoj in prijateljem, ki mi je predlagal, naj otroka preprosto pustim svoji mami. »Otroci jokajo in kar ne odnehajo,« je rekel. Sploh ni razumel.«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Vsi načrti z osebno rastjo so propadli. Ko je bil otrok star dva ali tri meseca, sem ga pustila s svojimi starši, da bi se stuširala. A sem takoj zaslišala jok in stekla nazaj k njemu. Ko je bil star šest mesecev, sem poskusila brati ali risati. Ni mi uspelo. Dve leti nisem prebrala nobene knjige ...«

Vir: Olesja VlasovaVir: Olesja Vlasova

»Zdaj razumem, da se je potrebno sprostiti in uživati v trenutku. Ni treba skrbeti, ker ne razumeš več svojih prijateljev, da se z njimi ne pogovarjaš več kot nekoč ... Ko sem rodila, me je to zelo skrbelo, vedno sem si želela jesti, a sem morala slediti dieti ... v tem ''paketu'' so bili še hormoni.«

 

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.