Zvezdnato nebo nad Rusijo

»V vasi Tornovo v okolici Samare je mojo pozornost pritegnil zapuščeni 'moskvič'. Za takšno fotografijo je potrebno posneti 820 kadrov. Nebo je bilo jasno, brez enega samega oblačka, lepo se je videlo zvezde. Prekinitve v nizih zvezd so nastale zaradi motorjev, ki so prihrumeli tja, nekaj posnetkov pa sem moral izbrisati, ker so bili presvetli.«

»V vasi Tornovo v okolici Samare je mojo pozornost pritegnil zapuščeni 'moskvič'. Za takšno fotografijo je potrebno posneti 820 kadrov. Nebo je bilo jasno, brez enega samega oblačka, lepo se je videlo zvezde. Prekinitve v nizih zvezd so nastale zaradi motorjev, ki so prihrumeli tja, nekaj posnetkov pa sem moral izbrisati, ker so bili presvetli.«

Oleg Gurov
Ruski fotograf in ljubitelj potovanj Oleg Gurov pogosto slika zvezde. Rusijo je prepotoval po dolgem in počez ter pri tem izkoristil vsako priložnost, da obogati svojo zbirko »zvezdnih« fotografij, ki imajo vedno svojo zgodbo. »Pogosto se v temni noči sam odpravim na osamljen kraj. Ko se z lučjo v roki prebijam skozi grmovje, se včasih sprašujem, zakaj sploh počnem, kar počnem in še vedno ne znam odgovoriti. Verjetno gre za mojo trmo in borbenost. Vem samo, da ne bom odnehal. Včasih ni lahko in včasih se tudi prestašim, a težje kot je, bolj sem potem ponosen na rezultat,« pripoveduje fotograf.
»Nisem fotografiral samo na severu države, pač pa so v moji zbirki tudi  'južne' zvezde, ki sem jih posnel v dolini reke Cice na Kavkazu. V globoki in temni soseski, obkroženi s strmimi prepadi, ni niti živalskih niti človeških sledi. Morali smo spremljati pot rečne struge in tu in tam menjati bregove. Ustavili smo se na relativno ravnem delu kanjona. Odločil sem se za počasno nočno snemanje, ko je Mlečna cesta 'plavala' nad strmim prepadom. Kamero sem moral postaviti na sredino kanjona. Na leče sem dal sredstvo za segrevanje stekla, da ne bi nastala kondenzirana megla in vsega pokvarila.«
»Tudi ta fotografija je nastala na Kavzaku. S prijatelji sem peš prehodil Guamski vintgar, naslednje jutro pa sem zapustil skupino, saj sem želel priti do Orlovih sten. Prišel sem do jase blizu vasi, a nisem točno poznal poti, zato sem se začel orientirati 'po azimutu', kakor pravijo raziskovalci. Bližal se je mrak. Nekaj časa se je videlo mesec, nato pa je  izginil s horizonta. Na delu pečine na desni, ki ga je osvetljevala mesečina, se je celo noč oglašala  ptica. Ker kje šlo za Orlove stene, je bil to verjetno orel. Mogoče se je zaradi njega tako tresla moja plinska svetilka.«
»Poleti leta 2015 sem s prijatelji odšel na sever Rusije. Pot smo načrtovali vnaprej. Tako smo prišli v mesto Kargopolj, kjer bi v skladu z načrti morali prenočiti. A nas je prijateljica pozvala, da prespimo v njeni hiši v mali vasici Ljadini (Gavrilovska), ki je od mesta oddaljena 50 kilometrov. Povečerjali smo z domačinko Nadeždo Fjodorovno in njeno družino, poslušali smo zgodbe o njihovem domačem kraju in njegovih prebivalcih. Ko je padel mrak, sem se začel zavedati, da v vasi gotovo ni razsvetljave, vsenaokoli pa je gozd. Takoj mi je bilo jasno, da to noč ne bom spal niti minute«
»Fotografija je nastala drugi dan mojega potovanja na Elbrus. Deveturna pot ob strmi pečini skozi sneg, s težkim nahrbtnikom na hrbtu, je bila izredno težka, čeprav smo se vmes ustavljali. Zvečer smo prišli do prelepega jezera Siltrankel. Večerja nam je zelo prijala in bili smo srečni, da so spalne vreče ostale suhe. Po tako dolgem pešačenju uživate v preprostih vsakdanjih stvareh. Pred spanjem sem se okoli kampa sprehodil s svetilko in snemal. Z leve strani posnetka je mogoče videti nevihtni oblak. Že čez 15 minut so se začeli močni nalivi.«
»Prijatelj mi je omenil malo znano jezero Hiži na Kavkazu, ki je kakšno uro vožnje z avtobusom oddaljeno iz mesta Tuapse. Ko sem postavljal aparat, je nebo naenkrat postalo temno in začele so se pojavljati zvezde. Zlahka sem prepoznal Severnico, nato sem snemanje nastavil tako, da je bila ta ves čas nad vrhovi dreves. Ko je fotoaparat začel snemati, sem mirno postavil šotor in se zavil v spalno vrečo. Neprekinjeno snemanje lahko nadziram s posebnim daljinskim upravljalnikom za kamero, zato je mogoče programirati željeno število kadrov – ta posnetek sestavlja 909 posnetkov, ki so nastali tisto noč.«
»Povzpeli smo se do Lencovih pečin, saj smo se želeli navaditi na planinske pogoje, nato pa smo si vzeli dan premora. To je bil prelep večer. Sprehodil sem se v bližini kampa. Severno 'zatočišče' (tako mu pravijo turisti) na pobočju Elbrusa je ogromna površina, na kateri so razmetani kupi kamenja. Ni znano, kako se je vse to kamenje znašlo tam. Mogoče skupaj s kakšnim ledenikom ali lavo iz vzhodnega kraterja Elbrusa. S fotoaparatom sem želel ovekovečiti lepoto tega predela, obsijanega z mesečino in zvezdnatim nebom v ozadju.«
»Kamelja gora se nahaja na desnem bregu reke Volge v narodnem parku Samarska luka. Iz Samare se lahko do najbližjih vasi pripeljete s čolnom ali ladjico. Gora je dobila ime po neobičajnih vzpetinah, ki spominjajo na dve kamelji grbi, in je zelo priljubljena pri planincih, ki na njih trenirajo. Te noči se jih je na goro odpravil zelo veliko, zato fotoaparata nisem mogel pustiti brez nadzora. Posnetek z jasnim modrim nebom sem naredill ob treh zjutraj. Zvezde je bilo komajda mogoče videti s prostim očesom, sem jih pa lahko posnel z dolgo ekspozicijo kamere, ki sprejema več svetlobe kot človeško oko.«