Z avtoštopom sama na sever Rusije

»Drugič sem bila na poti v Solovki, kjer bi čez noč skoraj ostala zunaj, na butajočem vetru, vendar sem na samostanskem čolnu spoznala skupino moskovskih študentov in profesorjev.«

»Drugič sem bila na poti v Solovki, kjer bi čez noč skoraj ostala zunaj, na butajočem vetru, vendar sem na samostanskem čolnu spoznala skupino moskovskih študentov in profesorjev.«

Jekaterina Mamontova
Dolga pot, čudovita narava in prijazni ljudje.
»Iz Moskve sem šla v Sankt Peterburg, nato v Viborg, Murmansk in na Solovecke otoke, preden sem šla s čolnom v Arhangelsk in nazaj v Moskvo,« je pripovedovala ruska fotografinja Jekaterina Mamontova, ki je z nami delila svoje vtise.
»Štopala in prespala sem vsepovsod in prebivala sem pri naključni družbi.«
»To je bila edinstvena izkušnja, da sem raziskovala tako veliko človeško prijaznost in vzajemno pomoč. Srečala sem stvari, ki jih turisti v svoji naivnosti navadno ne opazijo.«
»Ko sem pakirala za na pot, sem opustila svoj konvencionalni pogled na življenje, navade in željo, da imam vse pod nadzorom. Življenju sem pustila svojo pot.«
»Nisem načrtovala serije fotografij. Zanašala sem se na svoj instinkt in fotografirala okolje okoli sebe.«
»Med potovanjem sem odkrila sneg sredi poletja in severno puščavo, gledala sem, kako je narava osvojila stvari, ki jih je ustvaril človek.«
»Trda, vendar resnična prijaznost, gostoljubje, počasnejši tempo življenja in dela, pronicljivost, a hkrati apatija zaradi ekonomskih problemov.«
»Aleksander je prevažal sod in dokumente v Teriberko. Bila sem premočena, zeblo me je, on pa me je našel na cesti, mi ponudil topel pulover, v krčmi mi je dal jesti, s seboj pa mi je dal tudi nekaj zamrznjenih rib iz bližnje ribogojnice.«
»Eden od mojih kolegov, ki sem jih spoznala na poti, Aleksander, me je peljal do Teriberke, majhnega severnega naselja, ki je zaslovelo s filmom Leviatan. Film je bil nominiran za oskarja.
»Ljudje, ki so se sposobni boriti s težkim vetrom, mrzlim morjem in severno zimo, ne vedo, kako naj se spopadejo z zapiranjem tovarn, ki so življenjske žile njihovih mest.«
»Dali so mi hrano in zavetje ter mi dovolili, da se pridružim ekskurziji okoli samostana. Skoraj povsod sem našla isto prijaznost, pa naj bodo to glasbeniki iz Arhangelska ali šoferji iz Mončegorska. Vedno smo našli skupne teme za pogovor ali razlog, da smo bili skupaj tiho.«