Sovjetska odjuga: Čas ljubezni in optimizma

»Tako dolgo sem živela, da srce že peša / a je preživelo bitko s stiskami življenja / in spet je sveže sveža oblast in milost. / Ta dva pod luno – a nisva to midva?« (Bella Ahmadulina, Niti besede o ljubezni, a jaz o njej niti besede ...) / Praznična noč, 1965

»Tako dolgo sem živela, da srce že peša / a je preživelo bitko s stiskami življenja / in spet je sveže sveža oblast in milost. / Ta dva pod luno – a nisva to midva?« (Bella Ahmadulina, Niti besede o ljubezni, a jaz o njej niti besede ...) / Praznična noč, 1965

Vsevolod Tarasevič/MAMM – MDF/RUSSIAINPHOTO.RU
S koncem Stalinovega režima je nastopilo novo obdobje v zgodovini Sovjetske zveze, ki mu neuradno pravimo obdobje odjuge (1953-1965). Skozi slike in besede sodobnikov vam bomo poskušali približati topla čustva, ki so takrat prevevala sovjetske ljudi.
Po Stalinovi smrti je sovjetski pisatelj Ilja Erenburg objavil povest z naslovom Odjuga. »Prepogosto govorimo eno, v zasebnem življenju pa delamo drugo,« je vzkliknil eden od likov v pripovedi. V središču zgodbe so sovjetski ljudje, ki so si končno priznali, da so njihova občutja bolj zapletena od partijskih sloganov. / Zaljubljeni par ob zidovih Kremlja, Moskva, 1960
Lahko si predstavljamo, kako so med odjugo sovjetski ljudje kar omedlevali v kinu ob predvajanju filma Žerjavi letijo (1957), kjer prevladuje vprašanje zvestobe v času vojne, ki je ni sposoben vsak. Zdi se, da tudi glavna junakinja »Žerjavov«, Veronika, ni uspela ostati zvesta svoji ljubljeni osebi. Pa ga je dekle zares nehalo ljubiti? Žerjavi letijo je edini sovjetski celovečerni film, ki je prejel glavno nagrado na filmskem festivalu v Cannesu. / Kinodvorana, 1961
So ljudje v Sovjetski zvezi pred tem ljubili? Seveda so. A je bila to malo drugačna ljubezen: v primežu druge svetovne vojne in težav vsakdanjega življenja. Poleg tega so bili ljudje čustveno otopeli zaradi nevarnosti, ki jih je prinašala represija, zato so zelo sramežljivo izražali svoja čustva v javnosti.
Toda ne moremo reči, da se je takrat pri ljudeh predstava o ljubezni bistveno spremenila. Čeprav so takrat sovjetski državljani začeli bolj odkrito izražati svoja čustva in jih začeli dojemati bolj kompleksno, so vendarle še naprej visoko cenili zvestobo in jasnost v medsebojnih odnosih. / Na otoku v dvoje, 1965
Erenburg je tako uspel ujeti duh celotnega desetletja v sovjetski zgodovini. Res se je zdelo, da se je celotna država začela »taliti«: potekali so procesi liberalizacije, osvobodili so prve politične zapornike, Sovjetska zveza je šla naproti zahodnemu svetu. Vzporedno z »odtajanjem« političnega življenja je potekala tudi »odjuga« v zasebnem življenju. / On in Ona, 1965
Prebivalce Sovjetske zveze je takrat močno mikala poezija. Ravno na koncu odjuge so se pojavili znameniti pesniki – šestdesetletniki, kot so Jevgenij Jevtušenko, Andrej Voznesenski, Bella Ahmadulina in Robert Roždestvenski. Ti pesniki so polnili dvorane in so med svojimi nastopi, kakopak, brali pesmi o ljubezni. Te pesmi izražajo misli o ljubezni cele generacije ljudi, ki so se zaljubljali in so ljubili med odjugo. / Na bregovih Neve, Sankt Peterburg, 1965
»Ne izgini. Izgineš lahko takoj, / a kako naj se potem srečava v stoletjih? / Je mogoče, da na svetu obstajata tvoj dvojnik in moj dvojnik? / Le v naših otrocih.« (Jevgenij Jevtušenko: Ne izgini). / Plesni večer, 1965
»Tudi k vam prišla bo ljubezen / a če bo ošabna / navadili se boste šaliti nad njo, / Torej vi na zemlji / ne živeli bi sedaj / jaz pa z dušo žalujem za vami.« (Robert Roždestvenski, Pride tudi k nam ljubezen) / V dvoje, 1965
»Ti me boš ob zori prebudila, / ven me boš pospremila bosa. / Nikoli me ne boš pozabila. / Nikoli me ne boš videla. / Da bi te zaščitil pred prehladi, / sem pomislil: »Bog vsemogočni! / Nikoli te ne bom pozabil / Nikoli te ne bom videl.« (Andrej Voznesenski, Saga) / Poljub pod dežjem, 1966
»Vsi poljubi so se prebudili, goreč na ustnicah. / Mahajo dvorišča z rokavi jokajočih srajc / Prepričala si me ob beli noči, ko si me gola dražila / da od ljubezni drage ne hodim k ljubezni druge.« (Jevgenij Jevtušenko, Dve ljubezni) / Leningrajski prospekt, 1962