Veterani Afganistana in Čečenije: Bitka se nadaljuje tudi po koncu vojne

Pojavu, ko se človekova psiha bori s posledicami vojne in njenega konca, psihologi pravijo post-travmatski stresni sindrom. Nekateri v Rusiji temu preprosto rečejo »afganistanski« ali »čečenski« sindrom.

Klinična slika sindroma obsega niz psihopatoloških izkušenj, pri čemer poskušajo možgani izbrisati spomine na stresne dogodke v preteklosti. Oseba, ki trpi za to motnjo, je lahko anksiozna še mesece in celo leta.

Naša fotogalerija govori o vojnih izkušnjah bivših ruskih vojakih in njihovemu poznejšemu privajanju na mir.

Vladimir Kravčenko

Sodeloval v vojni v Afganistanu (provinca Gazni) v letih 1985-1987

Fotografija: Artjom Procjuk

Bili smo v tanku, ko smo zapeljali na mino, ki je eksplodirala. Kupola je odletela okoli šest metrov proč. En vojak je ležal na dnu vozila, jaz pa sem bil priklenjen na preostanek kupole. Po nekem čudežu smo vsi preživeli.

Po vrnitvi domov sem začel piti vodko. Deset let sem se zapijal.

Če ne bi imel družine in nove službe, se ne bi izvlekel. Pomagali so mi, da nisem potonil na dno.

Dmitrij Dagas

Sodeloval v vojni v Afganistanu (province Baglam i Panjšir) v letih 1983-1985

Fotografija: Artjom Procjuk

Še vedno hranim svojevrstno vojno trofejo, potni list »duha«, ki se je pripravljal, da strelja name [sovjetski vojaki so mudžahedinom pravili »duhovi«, ker jih med napadom pogosto niso videli]. Na srečo se je vse dobro končalo, bil sem hitrejši od njega.

Po vojni sem preživel pet mesecev v bolnišnici zaradi posledic poškodbe in pretresa možganov. Poleg tega so mi amputirali nogo, začel sem jecljati in se nekontrolirano tresti. Pojavljale so se mi fantomske bolečine v nogi, ki je ni bilo več, pozneje, ko sem dobil slabo pritrjeno protezo, pa sem imel še resnične bolečine. Užival sem razumevanje okolice, a sem hitro spoznal, da se ne morem v nobenem pogledu opreti na ljudi, ki so me obkrožali.

Mučil me je občutek praznine, zato sem začel piti. Nato pa me je prijatelj odpeljal na kampiranje. Trije tedni na svežem zraku in v ženski družbi so napravili čudež. Odločil sem se, da se bom vpisal na umetniško šolo in začel novo življenje. Verjamem, da so prijatelji in umetnosti ohranili tisto človeško v meni.

Oleg Rjabikov

Sodeloval v vojni v Čečeniji (Grozni) leta 1995

Fotografija: Artjom ProcjukMed operacijo »čiščenja« oboroženih upornikov v Groznem med zimo leta 1995 smo se pomotoma znašli pod ognjem naših tovarišev. Morali smo se umakniti, akcija se je končala neuspešno. Smo pa imeli srečo v nesreči, saj ni bilo niti mrtvih niti ranjenih.

Ko sem odložil uniformo in se vrnil domov, se je razjasnilo, da nikogar nič ne briga. Ljudje so živeli običajno. Vojna v Čečeniji jih ni niti najmanj zanimala, niti naše strahote, ki smo jih tam preživljali. Samo pri sorodnikih smo naleteli na razumevanje.

Mihail Alimov

Sodeloval v vojni v Afganistanu(province Kandahar i Šindand) v letih 1981-1983

Fotografija: Artjom ProcjukNaš konvoj 42 tovornjakov so začeli obstreljevati sovražniki. Streljanje je videti dobro samo v filmu. Ko to doživite v resnici, se vam zdi, da na vas streljajo z vseh strani. Ne veste niti, kdo vas napada, niti to, kje točno se napadalec nahaja. Jaz in moj voznik sva vračala ogenj, streljala sva naključno skozi okno vozila.

Naenkrat je zakričal in videl sem, da so ga zadeli v vrat. Vprašal sem ga, ali lahko vozi naprej, na kar je odgovoril: »Lahko.« Z roko sem mu pritisnil na rano, Nikolaj pa je zagrabil volan in premaknil vozilo. Nekako sva se uspela prebiti na varno območje. Po tem incidentu je iz štaba prišel ukaz, da se v prihodnje v podobnih situacijah ne sme zaustavljati vozil, ampak je treba voziti naprej z največjo možno hitrostjo.

Težko se je bilo privaditi na običajno življenje. Vojno je težko pozabiti. Prizori z bojišča so mi bili stalno pred očmi.

Čeprav se nisem hotel vrniti v Afganistan, mi ni žal, da sem bil tam. To ni povezano z domoljubjem ali željo po samo dokazovanju. Preprosto opravil sem tisto, kar je bila moja dolžnost. Hvala bogu, da sem ostal živ.

Vladimir Popov

Sodeloval v vojni v Čečeniji med leti 1999-2010

Fotografija: Artjom ProcjukVsak vojak je imel pri sebi dva rezervna naboja, enega zase, drugega za tovariša. Namenjena sta bila skrajšanju muk, če nas težko ranijo ali ugrabijo žive.

Nekateri izmed nas so podivjali, ko so se vrnili domov in slekli uniforme. Po vrnitvi je vse težko in neznano. Poskušate najti službo, toda ne veste, ali lahko počnete karkoli drugega razen vojskovanja. Gre za dodaten pritisk, kar je težko prenašati. Obdobje, v katerem se človek poskuša vklopiti v družbo, nekatere ljudi enostavno zlomi. Začnejo piti ali jemati droge ali pa se vdajo kriminalu.

Meni je bilo najtežje prvih šest mesecev po vrnitvi domov. Ob vsakem najmanjšem zvoku sem skočil iz postelje in s pogledom iskal sovražnike. Težko sem razumel, da se ljudje zunaj samo sprehajajo ali vozijo avtomobile. Stalno sem gledal naokoli in iskal primerno mesto za postavljanje strojnice ali ostrostrelske puške.

K vrnitvi v normalno življenje mi niso pomagali psihologi, temveč soborci z bojišča. Lažje se je pogovarjati z nekom, ki je doživel isto kot mi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.