Velikonočna jajca v sodobni podobi

Po legendi je Marija Magdalena prinesla cesarju Tiberiju navadno jajce, ki je postalo rdeče in tako potrdilo resničnost Kristusovega vstajenja. Od takrat so okrašena jajca nepogrešljiv del velike noči. Pri RBTH smo povprašali sodobne umetnike, kako oni pobarvajo jajca in kakšni so njihovi družinski običaji.

Geša Kim

Vir: Aleksej NikolajevVir: Aleksej Nikolajev

Mama je obvezovala kurja jajca z nitko in jih kuhala v čebulnih olupkih. Vedno mi je bila všeč ta naključna umetnost, vsako jajce se je lahko neskončno dolgo vrtelo v rokah, v teh abstrakcijah pa je bilo mogoče najti cele zgodbe. Seveda na veliko noč ne manjka velikonočna torta, s katere vedno poješ sladkor na vrhu, nato pa se mučno prebijaš skozi rozine iz debelega testa.

Sama tehnika je čisto običajna – čopič in akrilne barve. Vedno me je zanimala tematika raznovrstnosti in protislovnosti posamezne osebe. In nasploh obožujem vse čudno, nenavadno in zabavno.

Alja Hestanti

Vir: Aleksej NikolajevVir: Aleksej Nikolajev

Za veliko noč se je običajno zbrala vsa družina, prišli so celo daljni sorodniki. Prababica jih je barvala v čebulnem olupku, nato pa jih je namazala z maslom. Dobili so globoko vijolično barvo, a meni tega ni uspelo ponoviti. Prababica nikoli ni razkrila svoje skrivnosti.

V svojih delih običajno uporabljam potrošni material. V tem primeru so to kovinski trak in plastične kristalčke. Pri tem se vračam v otroštvo, ko je življenje svetlo v vsakem trenutku.

Andrej Ševčenko

Vir: Aleksej NikolajevVir: Aleksej Nikolajev

Moja družina ni praznovala velike noči. Nezemljan v rdečem letečem krožniku, ki ga upodabljam na jajcu, je tisti najvišji razum, o katerem vsi govorijo. Ima najvišjo moralo, kot ustave vseh držav skupaj. Ima tudi najvišje moralne vrednote, ki jih izpovedujejo v religijah na planetu Zemlja. Moramo mu pozorno prisluhniti. Ravno s tem je povezano moje delo, s širjenjem modrosti na planetu Zemlja. Tehnika: akril, aplikacija, čarovnija.

Jelena Drizdova

Vir: Aleksej NikolajevVir: Aleksej Nikolajev

To je igra, ko si sediš nasproti kakšna dva metra vsaksebi in si kotališ jajca, med trkom se eno razbije, drugo pa ostane celo. Nikoli nisem razumela, zakaj lahko poraženec je jajce, zmagovalec pa mora spet kotaliti jajce in udariti ob drugo jajce.

Ne spomnim se, da bi mi kdo pojasnil, za kakšen praznik gre, zakaj jajca, zakaj so vsi nujno skupaj in česa se veselijo? Ko razmišljam o jajcu, mi gredo misli v najbolj banalno smer: kura ali jajce? Vem, da je bil pred kuro dinozaver. Je bil prej dinozaver ali jajce, pa se spet spomnim na želvo, kaj pa prej? Tako pridem do začetka, do polnozrnatega kaosa, do učenca, do črne luknje v sredini očesa, do razpada telesne realnosti, do noči sveta, v kateri je vse in je nič, tako kot sta in kura in jajce, in dinozaver in želva, in teorija velikega poka ter še kdo ve, kaj. In iz notranjosti črnine kaosa noči lahko sveti samo majhna topla svetloba. Majhna, topla, nepoznana svetloba lahko porodi vesolje in življenje, kakor lahko iz jajca pride kura, ki je dinozaver, želva in še kdo ve, kaj.

Irina Iva

Vir: Aleksej NikolajevVir: Aleksej Nikolajev

Moj očka in moj mož se držita posta in hodita na velikonočno bogoslužje. Barvanje jajc pa zanju ni stalna tradicija. Jaz imam bolj »zapletene« odnose s pravoslavjem, ampak ker sem umetnica, zame barvanje jajc ob veliki noči ni zanimivo samo zaradi verskih običajev, ampak tudi z estetskega stališča.

Dotaknila sem se teme začetka moškega in ženska (Adama in Eve). A hkrati sta tukaj dva profila, rdeči – z zunanjim srcem in možgani, zapolnjen z NEČEM – in temno modri – z listi navzven in prostim zelenim prostranstvom navznoter. To pa je eden in isti človek. Samo, da je eden zaseden s skrbmi, raznimi mislimi, praznimi stvarmi, drugi pa je svoboden … Kako? Na to vprašanje vsi iščejo odgovor na različnih krajih …

Dmitrij Samodin

Vir: Aleksej NikolajevVir: Aleksej Nikolajev

V otroštvu me je velika noč spominjala na drugo novo leto. Dobro se spomnim vtisov iz tistega časa: kako je narod na ta dan romal na pokopališča, polnil ulice, prav čudovito je bilo … To je bil čas perestrojke, leto 1988-1989. Biti »veren« je postalo moda, malokdo se je na to zares spoznal, ker so bili takšni dogodki pač norma. Velika noč je vendar Vstajenje, praznik živih, tukaj pa pokopališče …

Pri mojem delu je jajce simbol neba, podstavek s kovanci pa je simbol tal. Tu ni nič narobe, vse je povezano. Jajce se namreč skoraj dotika tal, vse to se nam zdi tako blizu … Toda kako pogosto se motimo!

Varvara Grankova

Vir: Aleksej NikolajevVir: Aleksej Nikolajev

Na veliko noč smo se pripravljali že prej: ves teden je potekalo generalno čiščenje stanovanja, pomivala so se vsa okna, tudi najbolj zaprašeni kotički sob. Skutino pasho, za katero se v družini predaja recept iz generacije v generacijo, smo začeli delati že v sredo, saj mora stati še dva cela dneva, da se odvaja odvečna vlaga, nato pa mora še en dan stati pod prešo. Vzeli smo različne barve – posebne za jajca, pa tudi barvice, pastele, akrilne, vrvice – in smo barvali jajca po navdihu. Običajno so bila za skupno mizo naša jajca najbolj izstopajoča in psihedelična.

Kot vedno sem to jajce začela barvati, še preden sem si izmislila vzorec. Tako je iz abstraktnih linij postopoma nastalo mesto v zgodnjem jutru, ki sem ga narisala z akrilom in markerji.

Kiril Žilkin

Vir: Aleksej NikolajevVir: Aleksej Nikolajev

Veliko noč smo v družini vedno obeležili v skladu s kanonom, v prvi vrsti je bila posvečena cerkvi, posvetili smo torto in jajca. Moja jajca so pobarvana z oljnato barvo. Ideja je vezana na tekst katoliškega filozofa  Eugena Rosenstocka-Huessyja o „križu resničnosti“. Človek mora biti v središču tega križa, hkrati mora gledati na vse štiri strani: preteklost, prihodnost, navzven in v svojo notranjost. Krščanstvo je vedno sodobno in njegovo osmišljanje je zame ena od ključnih stvari v umetnosti.