Pripjat: Življenje pred černobilsko katastrofo

 Средняя школа №2, 1984 г.

Средняя школа №2, 1984 г.

Muzej mesta Slavutič/pripyat-city.ru
Mineva že več kot 30 let od jedrske nesreče v Černobilu. Predstavljamo vam, kako so živeli ljudje v Pripjatu pred in med nesrečo.

26. aprila obeležujemo obletnico nesreče v jedrski elektrarni Černobil leta 1986.

Vladimir Litovčenko in Maksim Voropaj / pripyat-city.ruVladimir Litovčenko in Maksim Voropaj / pripyat-city.ru

Pripjat je bil eno od dvajsetih »jedrskih mest«, ki so jih zgradili v času nekdanje Sovjetske zveze. Oddaljen je samo 90 kilometrov od Kijeva in je bil relativno majhno mesto.

Muzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ruMuzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ru

Mesto so ustanovili leta 1970 za delavce v elektrarni in njihove družine.

Muzej lokalne zgodovine Slavutič /pripyat-city.ruMuzej lokalne zgodovine Slavutič /pripyat-city.ru

Množična poroka v mestu Pripjat.

Muzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ruMuzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ru

Zgradili so ga za 75,000 ljudi, po popisu iz leta 1985 pa je v Pripjatu živelo 48,000 prebivalcev.

Muzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ruMuzej lokalne zgodovine Slavutič/pripyat-city.ru

Med njimi je bilo tudi več kot 5,000 šolarjev.

Muzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ruMuzej lokalne zgodovine Slavutič/pripyat-city.ru

Jedrsko elektrarno Černobil (uradno je bila poimenovana po Vladimirju Leninu) in „atomsko mesto“ Pripjat so začeli graditi istega leta – 1970.

Muzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ruMuzej lokalne zgodovine Slavutič/pripyat-city.ru

Kot je bilo takrat običajno, so gradnjo Pripjata razglasili za »udarniški projekt vseh držav Sovjetske zveze«, zato so ga hitro gradile »superproduktivne« delovne brigade.

Muzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ruMuzej lokalne zgodovine Slavutič/pripyat-city.ru

Pripjat se je nahajal na desnem bregu reke Pripjat, 12 km proč od mesta Černobil v Kijevski pokrajini.

Vladimir Patrakov / pripyat-city.ruVladimir Patrakov/pripyat-city.ru

Življenjski standard v mestu je bil zelo dober.

Muzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ruMuzej lokalne zgodovine Slavutič/ pripyat-city.ru

V.U. Polevaja / pripyat-city.ruV. U. Polevaja / pripyat-city.ru

Irina Jakuševa / pripyat-city.ruIrina Jakuševa / pripyat-city.ru

Mirno mestno življenje je prekinila odločitev o evakuaciji 27. aprila popoldne. Ob 14. uri so avtobusi začeli sprejemati stanovalce pod policijsko zaščito. Najprej so razglasili začasno evakuacijo, a se ljudje v svoja zapuščena stanovanja niso nikoli več vrnili.

Sergej Jakunin / pripyat-city.ruSergej Jakunin / pripyat-city.ru

Po nesreči je radioaktivno sevanje s cezijem-137 preseglo 1 Ci/Km2 (37 kBq/m2) in je zajelo 17 evropskih držav na območju 207,500 kvadratnih kilometrov. Največ cezija-137 je bilo v Ukrajini (37,630 kvadratnih kilometrov), Belorusiji (43,500 km2) in evropskem delu Rusije (59,300 km2).

Sergej Jakunin / pripyat-city.ruSergej Jakunin / pripyat-city.ru

Po evakuaciji prebivalcev so okoli jedrskega objekta ustvarili 30-kilometrsko zaprto cono.

Sergej Jakunin / pripyat-city.ruSergej Jakunin / pripyat-city.ru

Enoto jedrskega reaktorja, ki jo je uničila eksplozija, so zaprli s posebnim betonskim sarkofagom. Preostane tri enote so deaktivirali in dekontaminirali, pobrali so radioaktivne snovi.

Spoznajte še: Fotoreportaža iz "ruskega Černobila"

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke