Podobe slepega fotografa, ki v življenja drugih prinaša svetlobo

»Vidim oblike. Mogoče ne tako natančno kot prej, a si jih bolj natančno predstavljam v svoji glavi. Poskušam začutiti kot iz notranjosti,« pravi slepi fotograf.

Potem, ko je izgubil vid, so se mu izostrili sluh, voh, okus in intuicija. Sedaj so to njegova glavna orodja.

»Ker sem prej imel stoodstotni vid, poskušam pri snemanju to videnje prenesti na sedanji trenutek. Včasih kar pozabim, da sem slep. Ravno to, da sem videl celoto, mi omogoča fotografiranje,« je pojasnil Aleksander.

Njegovi prijatelji mu pomagajo izbrati najbolj zanimive posnetke. Rad čuti, kakšna čustva njegove fotografije vzbudijo pri drugih ljudeh.

Aleksander veliko potuje po Rusiji in tujini. Tako je tudi prišel do ideje, da bi začel fotografirati.

»Na začetku potovanj sem vse to še držal zase. Sčasoma pa sem preprosto želel vse to pokazati drugim, pokazati sem jim želel, da je mogoče na svet gledati na veliko načinov,« deli svoje poglede Aleksander.

Fotograf se je najprej težko soočal s seboj. Postopoma pa se je navadil na svoje strahove in se je začel odločati za vse daljša potovanja.

Danes poskuša ljudem prenesti sporočilo, da jih ne sme biti strah poskusiti kaj spremeniti in kakšno stvar postaviti na novo.

»Na svetu, v katerem živimo, je pogosto grozno, pogosto je zelo težko. Svet sam po sebi je zelo zapleten. Notranji strah nas zadržuje in pri vsakem človeku ovira razvoj. Obstaja veliko zdravih ljudi, ki se bojijo. Strah premagamo skozi preizkušanje,« pripoveduje Aleksander.

Nekoč se je Aleksander začel zavedati, da lahko kljub svoji slepoti ljudem prikaže lepoto tega sveta ter jih navdahne in spodbudi k pogumnim dejanjem. Zdaj je to glavna naloga njegovega ustvarjanja.

Obljubil je, da bo še naprej »hodil po tej poti, prinašal svetlobo, premagoval strahove«.