Ko so vse podaje »na slepo«: Slepi nogometaš iz Moskve

Pavel Volkov
33-letni Sergej Manžos iz Moskve je nogometaš, ki uživa tudi v kolesarjenju in plavanju, pohvali pa se lahko z zajetno zbirko medalj in pokalov, s svojo ženo ima majhno hčerko. Vse to bi morda zvenelo povsem običajno, če ne bi vedeli, da je Sergej slep.

Sergejevo življenje se je korenito spremenilo pri osmih letih, ko je v nesreči v svoji domači vasi izgubil vid. »Starši so bili zelo zaskrbljeni. Nehal sem se igrati zunaj s prijatelji. Nič me ni zanimalo. Na koncu je moja mama izvedela za internat za slepe.« V moskovskem internatu je Sergej odkril strast do športa. Naučil se je tudi tega, da šport ni samo način za zabavo ljudi s posebnimi potrebami, ampak omogoča slepim ljudem, da bolje razvijajo svoje veščine, se prilagajajo na vsakdanje življenje in se bolje orientirajo v okolju okoli sebe.

Korak za korakom

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel VolkovSergejeva športna pot se je začela takrat, ko je šolo obiskal inženir in izumitelj Leonid Kreidlin, ki je ustvaril zapleteno napravo, ki pomaga slepim ljudem pri navigaciji, teku in vožnji s kolesom. Z njo lahko slepi prejemajo zvočne signale preko posebnih slušalk in se z njihovo pomočjo orientirajo v prostoru.

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel VolkovKreidlin je v internatu iskal prostovoljce, ki bi uporabljali napravo med športom. Sergejevi starši so takoj pograbili priložnost in žrtvovali svoj čas, da so peljali sina na ure. »Po zaslugi mojih staršev se v svojem gibanju ne počutim več prav nič omejeno. Sedaj se lahko sam sprehajam po mestu.«

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel VolkovSergej pravi, da lahko človek pri takšnih urah razvija svojo koordinacijo in sposobnost orientacije v prostoru. »To je občutek svobode, ker slepi ljudje ne morejo kar vstati in iti na sprehod. Težko je premagati psihološko oviro. Vedno imaš občutek, kot da se boš v nekaj zaletel. Boriti se moraš s svojimi instinkti.«

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel VolkovSergej je pokazal dobre rezultate. Leta 1996 je sodeloval na mednarodnem atletskem za slepe v Združenih državah Amerike. Tam je bil drugi v šprintu.

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel VolkovVseeno ni razmišljal o športni karieri, dokler ga ni poklical bivši sošolec in mu povedal za Nikolaja Beregovoja, ki je iskal igralce za torbal in golbal (gre za paraolimpijska športa z žogo). Sergej je pristal na predlog. Med treningom je spoznal članskega trenerja ruske državne judo reprezentance, ki je povabil Sergeja, da se preizkusi tudi v tem športu.

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel VolkovRes se je preizkusil v judu in rezultati so bili spet izjemni. »Lahko sem oboje kombiniral, zato sem si mislil, zakaj pa ne. Začel sem trenirati judo in golbal,« pravi Sergej.

Nogomet

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel VolkovSergej se je začel ukvarjati z nogometom potem, ko je leta 2004 že postal paraolimpijski šport. To je bila popolnoma nova izkušnja. Nogomet za slepe ima posebna pravila. V žogi je zvonec, zato se lahko nogometaši orientirajo s pomočjo sluha. Vsaka ekipa ima štiri igralce in vratarja, ki ni slep. Za enakopravnost na igrišču dajo preostalim štirim igralcem prevezo čez oči, saj imajo nekateri lahko delni vid. Vratar daje navodila igralcem na terenu, za nasprotnikovim golom pa stoji trener, ki lahko prav tako usmerja igralce.

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel Volkov

Toda Sergej pravi, da navodila pogosto niso potrebna. »Slepi nogometaši so sposobni igrati z navadno žogo in lahko na terenu naredijo marsikaj. Problem je le, če izgubijo nadzor nad prostorom, potem se težko znajdejo. Na splošno se vse skupaj dogaja na ravni mišic.«

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel Volkov

Sergej prizna, da je pred vstopom na igrišče vedno malo nervozen. Toda ko zapiska piščal, je popolnoma osredotočen na igro. Vedno je bolj zanimivo igrati proti močnim ekipam, pravi. Le tako lahko spoznaš svoje šibke točke in se razvijaš naprej.

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel Volkov

Na žalost šport nima dosti navijačev. Sergej meni, da je to posledice neprepoznavnosti, pa tudi tega, da je prepovedano kričanje s tribun, saj bi to motilo igralce.

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel Volkov

Paraolimpijski športi imajo še en problem. Najsi bo to še tako čudno, je zanj premalo ljudi. Iz nekega razloga se ljudje s telesnimi okvarami nočejo ukvarjati s športom, tudi če bi to dalo nov pomen njihovemu življenju. »Sramotno je, da ljudje nimajo te želje. Seveda se nekateri ljudje ne morejo ukvarjati s športom iz zdravstvenih razlogov. Toda drugi preprosto raje igrajo računalniške igrice: Zakaj bi tekel, če lahko pritisneš tipko in figura na zaslonu zateče namesto tebe? So poskusi, da bi privabili mlade iz internata, a se to nekako ne dohaja. Po letu 2011 so se nam pridružili samo štirje ljudje iz internata. To je zelo malo,« pravi Sergej.

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel Volkov

»Športne kariere je do 33. leta starosti navadno konec, v našem športu pa je mogoče igrati dlje, zato bomo še videli. Če bom našel spodobno zamenjavo, bom nehal,« razkriva Sergej svoje načrte. Poleg igranja za rusko državno reprezentanco, ukvarjanja z drugimi športi in časa, ki ga najde za družino, se Sergej zdaj uči tudi za masažnega terapevta.

Foto: Pavel VolkovFoto: Pavel Volkov

Trenutno je že izredni diplomant Ruske univerze za šport, kjer je obiskoval izredne tečaje na oddelku za prilagodljivo športno vzgojo. Sergej pravi, da težko najde čas za vse, a mu vse pomaga pri razvoju in mu je vse zanimivo. »Samo, ko se giblješ naokoli in se spraviš ven, lahko razvijaš svoj občutek za orientacijo. Če preveč razmišljaš, nikoli ne boš šel nikamor in boš samo sedel doma. Ko nehaš razmišljati, dosežeš svoje cilje, tudi če opažaš te strahove. Takrat se vse dobro konča.«

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.