Kako je harmonika postala ruski inštrument

Ruska odiseja harmonike se je začela v Sankt Peterburgu. Šele pozneje so zanjo izvedeli v drugih mestih: Vologdi, Tuli, Nižnem Novgorodu. Prišla pa je tudi v rusko mesto Šuja.

Šujska legenda pravi, da je leta 1870 znameniti Ivan Sokolov s sejma v Nižnem Novgorodu prinesel italijansko harmoniko. Z lastnimi rokami je želel ustvariti nekaj podobnega in pri tem uspel.

Glas o mojstru Sokolovu in njegove harmonike so hitro zazvenele po vsej Rusiji. Tako se je začela izdelava harmonik v Šuji.

Šujska harmonika je vedno tekmovala z inštrumenti iz drugih ruskih mest in drugih držav. Dobro se je kosala ravno zaradi svoje posebne izdelave in zvoka.

Zdi se, kot da imajo harmonike iz Šujske delavnice dodatne nianse na vsaki noti, kot da bi poslušal dva ali tri glasove.

Mojstri pravijo, da ima šujska harmonika ljudski glas in ni niti malo podobna strogim italijanskim ali nemškim harmonikam.

Ravno takšen zvok odgovarja ruskim pesmim in glasbenim motivom. Na takšni harmoniki se da odigrati živahno častuško (vrsta šaljive pesmi) ali lirske narodne pesmi.

V Šujski delavnici so prav tako prepričani, da je nastavitev inštrumentov najbolj odgovoren del njihove službe. Zvok vsakega detajla preverjajo po večkrat.

V delavnici so poskušali harmonike sestavljati s posebnimi instrumenti, a so si nato premislili. Rezultat namreč ni bil avtentičen. Zdelo se je, kot da bi gledali reprodukcijo velikega platna.

Šujske harmonike slovijo tudi po svojem lepem videzu, veselih barvah in vzorcih.