Sankt Peterburg: Sprehod z Dostojevskim

»To je mesto ponorelih ljudi … res so redka mesta, kjer so prisotna tako pogosta mračna, surova in nepojasnljiva duševna nagnjenja, kot v Sankt Peterburgu.« (Zločin in kazen)

»Svetlo rumene, lesene, majhne hiše so izgledale umazano in temačno s svojimi zaprtimi okni. Mraz in vlaga sta prežemala njegovo telo in začel je drhteti. Od časa do časa je stopil do vitrin in prebiral napise na njih. Potem je prišel do konca lesenega pločnika in stal je pred veliko kamnito hišo.« (Zločin in kazen)

»Vročina je bila nevzdržna: sopara, vrvež, odri, zidaki, prah in ta nevzdržni peterburški smrad, poznan vsem, ki niso sposobni zapustiti mesta med poletjem – vse to je boleče tolklo po napetih živcih mladeničev.« (Zločin in kazen)

»Od tod se dviga pogled na zgradbe s krčmami: ženske naglo vstopajo in izstopajo, z nepokritimi glavami, v domačih haljah. Stojijo v skupinah, sploh pred vhodom v neko krčmo, od koder se slišijo zvoki veselja, pesmi, kitare, vzklikov.« (Zločin in kazen)

»… razmišljal je, kako to, da ljudi v vseh velikih mestih ne zagrabi neka potreba, čudna nagnjenost, da bi živeli nekje, kjer ni niti vrtov niti fontan, kjer je večna umazanija, smrad in prežijo različne gnusobe.« (Zločin in kazen)

»Bila je čarobna noč, kot tiste, ki jih lahko občuti samo mlad človek. Nebo je bilo tako jasno in polno zvezd, da se ne morete ne vprašati, kako lahko pod takšnim nebom živijo tako podli in pokvarjeni ljudje.« (Bele noči)

»'Mar vi, gospod, razumete, kaj pomeni, ko nimate kam zbežati?' se je naenkrat spomnil vprašanja Marmeladova, 'saj mora vsak imeti nek kraj, kamor lahko pobegne …'« (Zločin in kazen)

»Rekli so mi, da podnebje v Peterburgu ni dobro zame in bom težko živel s svojimi skromnimi prejemki. To vem še bolj od vseh teh izkušenih svetovalcev … Toda jaz ostajam v Peterburgu. Ne bom zapustil Peterburga! Nočem pobegniti, ker … ah! Saj sploh nikomur ni pomembno, ali odidem ali ostanem.« (Zapiski iz podtalja)