Zadnje poletje ruskega carja Nikolaja II in njegove družine v Carskem selu

“Ponoči je deževalo, zato je bil dan precej svež. Čez dan smo delali na manjši potki; posekali in razžagali smo dve majhni jelki. Alix [tako je Nikolaj klical svojo ženo Aleksandro] je sedela z nami v gozdu. Po večerji sta nas obiskala zakonca Benckendorf,” je zapisal car 23. julija 1917.

“Ponoči je deževalo, zato je bil dan precej svež. Čez dan smo delali na manjši potki; posekali in razžagali smo dve majhni jelki. Alix [tako je Nikolaj klical svojo ženo Aleksandro] je sedela z nami v gozdu. Po večerji sta nas obiskala zakonca Benckendorf,” je zapisal car 23. julija 1917.

ARHIVSKA FOTOGRAFIJA
Car in njegova družina so bili ubiti v kleti hiše v Jekaterinburgu, kamor so bili izgnani 17. julija 1918 ponoči. Zgolj leto poprej, marca 1917, je car odstopil s prestola in preživel poletje v svoji rezidenci v Carskem selu blizu Sankt Peterburga. To je bilo zadnje poletje, ko so car in njegova družina lahko še uživali svoj privilegirani status. Kljub temu, da so bili neprestano zastraženi, so hodili na sprehode, brali in uživali v poletnih mesecih.
“Čez dan smo posekali nekaj velikih jelk na križišču treh cest vzdolž Arzenala. Ogenj je bil ogromen, sonce je rdečkasto sijalo, v zraku pa je bil vonj po gorenju, verjetno zaradi kurjenja šote nekje v bližini. Za nekaj časa smo se odpravili na jadranje. Do osme ure zvečer smo se sprehajali. Začel sem brati Grofa Monte Crista”, je zapisal Nikolaj II v svojem dnevniku 5. junija 1917. // Na sliki: Nikolaj II s svojo hčerko Anastasijo in tremi služabniki v Aleksandrovskem dvornem parku v Carskem selu.
Carjev dnevnik se zdi nekoliko naiven. Pisal je o zabavnih trenutkih z otroki, o učnih urah geografije, ki jo je poučeval carjeviču Alekseju (na sliki), o branju, jadranju in vrtnarjenju. Kljub temu je car včasih izrazil resno zaskrbljenost za prihodnost Rusije in zaradi aktualnega revolucionarnega dogajanja. “Včeraj smo izvedeli, da je general Kornilov odstopil kot poveljnik Petrograjskega vojaškega okrožja, in danes zvečer, da je odstopil tudi Gučkov. Oba sta navedla isti razlog: neodgovorno vmešavanje predstavnikov Sovjeta delavcev in nekaterih drugih organizacij, ki so precej bolj radikalne z vojaškimi pooblastili. Kaj bo Božja milost naklonila ubogi Rusiji? Naj se zgodi Božja volja.”
Aleksej je bil najmlajši otrok družine Romanovih. Tisto poletje je dopolnil 13 let. Imel je resno bolezen, hemofilijo, ki je bila pogosta pri potomcih britanske kraljice Viktorije.// Carjevič Aleksej pri kopanju v jezeru Aleksandrovskega dvornega parka.
Vojvodinji Tatjana in Anastasija pri počitku v Aleksandrovskem dvornem parku. Tatjana v rokah drži svojega najljubšega francoskega buldoga Ortina. Po uboju družine Romanovih je bil s strani Grigorija Nikulina in Alekseja Kabanova ubit še Ortino.
Vojvodinje Anastasija, Tatjana, Olga in Marija niso bile deležne britja glave s strani revolucionarjev – to so napravile same, zaradi nepravilne rasti svojih las po okrevanju od ošpic.
Car pod nadzorom stražarjev v Aleksandrovskem dvornem parku. “Nekega dne so mi sledili štirje vojaki s puškami, kar sem izkoristil in brez besede odšel dalje v park. Takrat sem pričel z dolgimi dnevnimi sprehodi v parku, ob popoldnevih pa sekal suha drevesa,” je napisal car v pismu svoji sestri Kseniji.
Glede na različne spomine in carjev dnevnik, je bil Nikolaj II obseden s telovadbo, ena njegovih najljubših aktivnosti pa je bila sečnja dreves. Prav tako je užival v vrtnarjenju in gojenju zelenjave. // Na sliki z enim od vojakov Stražnega strelskega polka.
Nikolaj je v svojem dnevniku leta 1889 pisal o svoji bodoči ženi: “Sanjam o tem, da se nekoč poročim z Alix Heško. Ljubim jo že dlje časa, vendar še globlje in bolj goreče od leta 1889, ko je preživela šest tednov v Sankt Peterburgu.” Carica Aleksandra je v otroštvu preživela davico in trpela za revmatizmom, ki je ga je dodatno poslabšalo rojstvo petih otrok in težave z živci zaradi bolezni njenega sina Alekseja.
Potem, ko so zastraženi preživeli poletje, so carja in njegovo družino 1. avgusta poslali v izgnanstvo v Tobolsk, kjer so živeli do konca svojega življenja. Po zapiskih preiskave uboja družine Romanovih je car “stal na sredini sobe, skupaj z svojo ženo in sinom, ki sta sedela poleg njega. Štiri hčerke in služabniki so se postavili ob zid. Jurovskij je carju povedal, da bo umrl. Nikolaj je odvrnil 'Kaj?', in začel hoditi proti Jurovskemu. Ta je pištolo nameril carju neposredno na čelo in sprožil. Nato se je obrnil in ustrelil še Alekseja. Nato so začeli streljati še ostali možje, in kmalu je bila soba polna krvi in vonja po smodniku. Po prostoru so se razlegali stokanje in kriki. Po prvi salvi so ostale žive tri osebe. Sobarica Anna Demidova je zgolj ranjena tekala po sobi z vzglavnikom, s katerim se je želela zaščititi. Nato so jo pobili na tla s kopiti pušk in pokončali z bajoneti. Anastasija je kričala, in se skušala postaviti na noge. Nek vojak ji je nogo pritisnil na tla, in jo nato ubil s puškinim kopitom. Mladi Aleksej je stokal, nakar ga je Jurovskij še dvakrat ustrelil v glavo. Da bi bila smrt preostalih zagotovljena, so bili pokončani z bajoneti.