Zakaj domačini ljubijo Dagestan, »najnevarnejšo rusko regijo«

Glavna atrakcija v mestu pa je mlajša sestra modre džamije v Istanbulu – džamija Džuma, ki sprejme 16 tisoč vernikov. »V džamiji Džuma petkove molitve spremlja neskončna reka ljudi in velike prometne gneče. Istočasno je mesto kot nekakšen naravni rezervat, v katerem so se čudežno ohranili intelektualci v slogu Sovjetske zveze iz 80-ih,« pravi vodič in strokovnjak za kavkaško kulturo Vladimir Sevrinovski.

Glavna atrakcija v mestu pa je mlajša sestra modre džamije v Istanbulu – džamija Džuma, ki sprejme 16 tisoč vernikov. »V džamiji Džuma petkove molitve spremlja neskončna reka ljudi in velike prometne gneče. Istočasno je mesto kot nekakšen naravni rezervat, v katerem so se čudežno ohranili intelektualci v slogu Sovjetske zveze iz 80-ih,« pravi vodič in strokovnjak za kavkaško kulturo Vladimir Sevrinovski.

Iljas Hadži
Ko poslušate kakšna poročila iz Dagestana, se lahko hitro prestrašite: regija ima dolgo zgodovino spopadov, ki so še vedno dokaj sveži. A naj vas to ne odvrne od Dagestana, saj gre za precej varno republiko, v kateri lahko vidite neskončne prelepe pokrajine in poskusite izvrstne specialitete.
Čeprav Mahačkala, prestolnica republike Dagestan, bojda najbolj nevarne regije v Rusiji, pogosto pride v medije zaradi slabih razlogov, se lokalni prebivalci v glavnem držijo življenja v miru in sožitju. Kako se ne bi, če pa je v bližini Kaspijsko jezero, 310 dni na leto sije sonce, na horizontu pa se vidijo osupljive gore? »Ko sem obkrožen s slapovi in orli v letu, se mi istočasno vse zdi mogoče in nemogoče,« piše Jaime Rann iz revije The Calvert Journal , ki raziskuje sodobni svet bivšega vzhodnega bloka.
Več kot polovico ozemlja republike Dagestan prekrivajo gore, kanjoni in vzpetine. Dagestan na jugu meji z Azerbajdžanom, na zahodu s Čečenijo, na jugozahodu z Gruzijo in rusko Stavropolsko regijo ter z republiko Kalmikijo na severu. Dagestanski Derbent je eno od najstarejših mest v svetu, ki je skozi različna zgodovinska obdobja pripadal zgodnjim kristjanom, Hazarom, tatarskim Mongolom, arabskemu kalifatu in ruskim carjem. Iz Dagestana prihajajo mednarodni in olimpijski prvaki v rokoborbi, po drugi strani pa konservativni običaji regije botrujejo k temu, da se tukajšnje ženske in manjšine soočajo z bojem za enakopravnost. Gre za deželo protislovij, kjer ljudje s strastjo in veseljem plešejo lezginko, na pogrebih pa prisostvujejo poklicni »žalovalci«.
Ameriške in evropske oblasti svojim državljanom odsvetujejo potovanje na Severni Kavkaz, turisti pa na forumih Loney Planeta bojazljivo poizvedujejo, ali so takšni kraji varni. Turisti so v Dagestanu že sami po sebi »znamenitosti«: mesta in kraji so tukaj kot velike vasi, v katerih se prebivalci med seboj dobro poznajo in ni težko spoznati prišlekov. No, praviloma tukaj sploh ni sovraštva, samo kratek trenutek radovednosti, po katerem domačini preprosto nadaljujejo s svojim običajnim življenjem.
Mahačkala, ki je dom več kot pol milijona ljudi, je mlado mesto na Severnem Kavkazu, ki ima samo 160 let. Na ulicah mesta se avarski jezik meša z nogajskim, lezginskim in še enajstimi drugimi lokalnimi jeziki, ki imajo vsi status uradnega jezika, poleg ruščine. Z ogledom mesta spoznate raznoliki kolaž kultur in jezikov, pri čemer imajo nekateri svoja narodna gledališča, primer so kumiško, lačko in darginsko gledališče.
Čeprav je okoli 90 odstotkov prebivalcev Mahačkali islamske veroizpovedi, lahko tukaj najdemo tudi pravoslavne cerkve in sinagoge. Ženske, pokrite v tradicionalnih haljah od glave do pet, hodijo po ulicah vzporedno s pripadnicami zelo različnih slogov. Za obiskovalce mesta ne veljajo nikakršna pravila oblačenja: pokrita glava ali dolga suknja sta obveznost samo, če želite obiskati džamijo. Imejte pa v mislih, da je Dagestan vroča regija na jugu, kjer vas lahko v odprtih oblačilih opeče, opozarja vodička Jana Martirosova. Mahačkala je eno od petih najtoplejših mest v Rusiji s povprečno letno temperaturo okoli 30 stopinj Celzija.
Po poldnevu so plaže v Mahačkali polne življenja: poleg kopanja in sproščanja na soncu ljudje igrajo domine ali imajo celo poslovne sestanke. »Nismo imeli nobenih problemov. Ljudje so tihi, ni prometa, glasne glasbe ali skupin pijanih ljudi,« nam pove Sergej Kudrjašov, ki je sem prišel na počitnice s svojo družino. V Mahačkali obstaja tudi posebna zaprta plaža za ženska, znana kot Gorjanka, vendar imajo številne ženske raje običajno mestno plažo.
Strokovnjak za kavkaško kulturo Vladimir Sevrinovski pravi, da bi sodobni neproporcionalni izgled Mahačkale navdušil avantgardne umetnike, »ki so radi prikazali uho na mestu, kjer bi moral biti nos«. Mesto ni bilo od vedno zbirka trgovskih centrov, samostojnih konstrukcij in nerazumno parkiranih avtomobilov. Mesto je delno uničil potres leta 1970, v postsovjetskem času pa so izgled in utrip mesta za vedno spremenili ekonomski padci in množično izseljevanje.
»V zadnjih dvajsetih letih se je prebivalstvo bistveno spremenilo, s tem pa tudi vsa urbana kultura,« pišeta lokalni novinarki Polina Sarajeva in Svetlana Anohina. V njuni novi knjigi Nekoč je bilo mesto podrobno prikazujeta življenje stare in nove Mahačkale. Gre za neke vrste družinski album, ki kombinira 1500 fotografij in spomine 83 domačinov. V 90. letih so ekonomske težave in vojaški spopadi prisilili mnoge ljudi, da odidejo, zlasti inteligenco. Zamenjali so jih Dagestanci iz gorskih vasi. »Danes ima Mahačkala drugačno kulturno identiteto. Ostalo je zelo malo starejših občanov, novi pa imajo svoj lastni življenjski slog,« govori lokalni prebivalec Magomedrasul Magomedov.
»Center mesta okoli parlamenta in univerza nudi kraje, kjer se lahko v miru sprehajate, zelo blizu je tudi Kaspijsko jezero. Osrednja tržnica v Mahačkali je največja tržnica na odprtem, kar sem jih videl v Rusiji. Poleg tega priporočam, da poskusite shawarnu iz jagnjetine na avtobusni postajo Sever,« piše SohoInOC na Redditu. Dagestanska jagnjetina je regionalna specialiteta, ki jo naročajo tudi moskovske restavracije. Vendar pa ljudje ne želijo jesti šiš-kebaba vsak dan, zato so privlačni lokali z lokalno hrano in različnimi vrstami dagestanskih khinkal, ki jih tukaj vsaka etnična skupina pripravlja na svoj način, povsem drugače od Gruzijcev. »Vprašanje, katera etnična skupina si je izmislila posamezno vrsto khinkala ali mesne pite chudu, lahko med Dagestanci izzove resne prepire,« razlaga vodička Jana Martirosova. Mesto ima znano nogometno ekipo Anži Mahačkala, spopadi med navijači nasprotnih ekip pa niso nič neobičajnega.