Sovjetski avtomobilski velikan se je spremenil v »tovarno duhov«

V sovjetskih časih je tovarna Lihačov oziroma ZiL (Zavod imeni Lihačova) izdelovala legendarne tovornjake, limuzine za sovjetske državnike, vojaška terenska vozila, pa tudi kolesa in hladilnike.

V sovjetskih časih je tovarna Lihačov oziroma ZiL (Zavod imeni Lihačova) izdelovala legendarne tovornjake, limuzine za sovjetske državnike, vojaška terenska vozila, pa tudi kolesa in hladilnike.

Stojan Vasev
Nekoč so tukaj proizvajali kultna vozila ZiL, danes so ostale samo fotografije.
Največja industrijska cona mesta Moskva je imela površino okoli 300 hektarjev.
Tale »industrijski spomenik« blizu središča ruske prestolnice danes spominja na posebno ustvarjeno okolje za kakšno računalniško igrico ali postapokaliptičen film.
Prvo linijo so napravili leta 1916. Takrat se je obrat imenoval AMO (Avtomobilsko moskovsko društvo) in to je bila tudi prva sovjetska tovarna tovornjakov. Kot je znano, je bil model AMO F-15 v bistvu kopija italijanskega tovornjaka Fiat-15. V 30. letih se je tovarna imenovala po Stalinu in je imela kratico ZiS (Zavod imeni Stalina).
Med Veliko domovinsko vojno so tukaj izdelovali minomete in granate. Orožje so pripeljali direktno s tovarniškega traku na prvo linijo fronte. Kamion ZiS-6 z montirano napravo za izstreljevanje raket Katjuša je prišel skozi vsa bojišča in se pripeljal do Reichstaga. Med vojno je avtomobilska tovarna ZiS izdelala okoli 100.000 tovornjakov in reševalnih vozil. Junija 1942 je dobila Red Lenina za posebne dosežke v dobavi orožja, oktobra 1944 pa Red delavske rdeče zastave.
V tovarni je delalo 65.000 ljudi. To so bile cele »delavske dinastije«. Vladimir Ivanovič je tukaj delal več kot 40 let. Popravljal je dvigala in vse tovarniške linije.
Zapuščeni ZiL 130 je pripravljen za odpad. Leta 1963 je bil to eden od najmodernejših tovornjakov. Dali so mu tudi oznako »kvaliteta ZSSR«.
ZiL je kot nekakšno mesto znotraj mesta. Nekateri ocenjujejo, da bi za obhod vseh oddelkov potrebovali vsaj leto dni.
V sovjetskih časih je imela tovarna svojo bencinsko črpalko. Tukaj najdemo še veliko sledi iz sovjetskega obdobja.
Konec 50. let je tovarna dobila ime po njenem direktorju, Ivanu Lihačovu. ZiL je skozi zgodovino pomagal tudi drugim podjetjem. ZiL-170, izdelan konec 60. let, je denimo služil kot osnova za vozila tovarne KamAZ.
V oddelku za proizvodnjo motorjev se je rojevalo srce vozila, tj. motor, sestavljen iz več sto komponent, izdelanih na polavtomatski tovarniški liniji. Pri sestavljanju celotnega vozila je bilo treba izvesti okoli 70 operacij.
Inesa Storoženko se je v tovarni zaposlila leta 1692. Na fotografiji, ki jo drži v roki, so pisatelj Maksim Gorki, njen oče Miron Klickin in direktor tovarne Ivan Lihačov. »Lihačov je bil namestnik vodje partijskega okrožnega komiteja. Pozneje je postal Stalinov ljubljenec,« se spominja. »Včasih je veliko preklinjal.«
Tovarniška garaža. Tukaj so bile leta 1936 parkirane prve limuzine ZiS-101, ki so jih izdelali na osnovi ameriškega avtomobila znamke Buick. Namesto, da bi kupili pravice in vso dokumentacijo za proizvodnjo ameriškega modela, so raje kupili ameriški avtomobil in na njegovi osnovi zasnovali svoj projekt. Septembra 1942 je Stalin naročil pripravo projekta za luksuzno limuzino ZiS-110, tokrat na osnovi avtomobila podjetja Packard. Po razpadu Sovjetske zveze pa so nastopila »nesrečna devetdeseta«. Ruski državni voditelj se je že vozil v Mercedesu, limuzine domače proizvodnje pa so bile v »nemilosti«.
Leta 1992 je ZiL zasnoval tovornjak 53-01 na osnovi Mercedesovega modela. Tako je bila ustvarjena osnova za celo serijo minibusov. Do leta 1994 je tovarna še vedno proizvajala tovornjake ZiL 130, ki pa niso mogli tekmovati z najnovejšimi modeli iz tujine. Konec 90. let so se pojavili še poceni kitajski modeli, kar je resno ogrozilo rusko tovarno in že se je začelo razmišljati o njenem zaprtju.
Vera Avsinejeva je prišla v tovarno leta 1972 kot vodja proizvodnje. »To je bila prestižna služba. Ni bilo lahko, je pa bilo zanimivo, podobno kot na primer pri službi programerja ali dispečerja. Vedno se je bilo treba veliko učiti. Tovarna je delala neprekinjeno, 24 ur na dan in 7 dni na teden,« se spominja.
ZiL je bil leta 2000 že v kritičnem stanju. Moskovske oblasti so se odločile, da izkoristijo območje tovarne za neke druge objekte. Tovarna je uradno prenehala z delom leta 2013, leta 2015 pa so porušili večino objekta. Danes je tukaj gradbišče: gradita se stanovanjska četrt in znanstveno-tehnološki park.
Danes so linije v tovarni v celoti demontirane. Kot suvenir iz slavne preteklosti so ostale samo fotografije.