Handelsblatt: Putin namerava Arktiko osvojiti s pomočjo cepelinov

V Rusiji imajo futuristične načrte, ki nimajo stika z realnostjo, saj nameravajo porabiti 200 milijard dolarjev za gradnjo flote cepelinov, s katerimi bodo osvajali Arktiko. V prvi vrsti gre za osvajanje naftnih in plinskih zalog, ki se nahajajo v ledeni puščavi, ter za vojaško premoč, poudarja nemški Handesblatt.

Ko je ruska odprava pred devetimi leti na globini 4300 metrov pod Severnim tečajem zapičila rusko zastavo, so to dejanje vsi razumeli kot PR-akcijo, piše Handesblatt, ki dodaja, da so ruski načrti na Arktiki v resnici precej resni, največji državi na svetu pa gredo na roke tudi globalne podnebne spremembe. To se je izkazalo zlasti pri uresničevanju drugega pomembnega strateškega projekta – Severne morske poti, ki poteka po Arktičnem oceanu ob ruski obali in je precej krajša od tradicionalne morske poti med Evropo in Azijo preko Sueškega prekopa. Poleg tega v večnem ledu ni piratov.

Večina članka je posvečenega projektu Sveta federacije z imenom Enotna Evrazija, ki predvideva nastanek prometnih koridorjev, ki bodo povezali Transsibirsko in Bajkalsko-Amursko avtocesto ter Severno morsko pot. Cilj projekta je ustvarjanje pogojev za osvajanje Sibirije, Daljnega vzhoda in Arktike, avtor projekta pa je član ruske akademije znanosti Aleksander Nekipelov.

Najbolj zanimiva podrobnost načrta je prav uporaba cepelinov, ki naj bi leteli med Severno morsko potjo in Transsibirsko avtocesto. Cena enega cepelina naj bi po prvih ocenah znašala 30 milijonov dolarjev, en sam pa lahko nadomesti pet helikopterjev Mi-8. Ogromni cepelini naj bi bili sposobni prevažati kar 16 ton tovora in leteti 5000 kilometrov, so poudarili pri Handelsblattu.

Vprašanje, čigava je Arktika, sicer še ni rešeno. Znanstvene odprave kar treh držav - Rusije, Danske in Kanade - so v preteklosti vsaka zase zbirale dokaze o tem, da je Lomonosov greben geološko nadaljevanje njihovega ozemlja in da imajo zato po konvenciji OZN o pomorskem pravu izključno pravico do izkoriščanja območja, ki je do 320 kilometrov oddaljeno od njihovih teritorialnih voda.

Zahtevek o tem je Rusija pri Združenih narodih vložila že leta 2001, vendar je bil zavrnjen z razlago, da ni znanstveno podkrepljen. Rusija naj bi to znova poskušala dokazati že leta 2013, do takrat pa naj bi se na Združene narode že obrnila tudi Kanada. Leto pozneje naj bi svoj lonček pristavila še Danska.

Po ocenah bo Rusija zase zahtevala območje, veliko kar 1,2 milijona kvadratnih kilometrov, to je približno toliko kot vsa zahodna Evropa. Če ji bo uspelo, bo »postala naslednja Savdska Arabija«, je zapisal kanadski novinar Phred Dvorak zapisal v članku Arktika je energetska prihodnost, ki je bil objavljen v časopisu v Wall Street Journal. Zaradi zanemarjanja raziskav o možnem črpanju nafte na Aljaski je prav tako ostro kritiziral ameriškega predsednika Baracka Obamo. Tudi on se je zavzel za mednarodno sodelovanje: »Čas je, da se osredotočimo na Arkitko in začnemo sodelovati z Rusijo, ki je na tem območju nesporna velesila,« je Rusiji priznal primat.

Ruska stran je Arktiko simbolično razglasila za svojo že pred tremi leti, ko je njena raziskovalna odprava pod vodstvom polarnega raziskovalca in poslanca dume Arturja Čilingarova na globini 4300 metrov pod severnim tečajem zapičila rusko zastavo.

Celo po najbolj zadržanih ocenah energetske rezerve na Arktiki vsebujejo kar 90 milijard sodov nafte in 50 milijard kubičnih metrov naravnega plina, kar je 13 odstotkov vseh svetovnih zalog nafte in 30 odstotkov svetovnih zalog plina. Najbolj bogata z nafto sta Grenlandija in Aljaska, s plinom pa je najbolj bogato ozemlje pod ruskim nadzorom.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.