Tomaž Mastnak: 75 let po invaziji so nemški tanki spet na meji z Rusijo

Sociolog Tomaž Mastnak v kolumni za Dnevnik razlaga, kako so bili z nacističnim režimom močno povezani tudi ameriški poslovni interesi. Nekateri so tedaj opozarjali, da bilo potrebno po vojaški zmagi razpustiti tudi industrijo in banke, ki so podpirali nacizem, s čimer bi preprečili možnost tretje svetovne vojne, a se to ni zgodilo. Danes nemški tanki pod okriljem Nata na čelu z ZDA spet prihajajo proti ruski meji.

Slovenski sociolog Tomaž Mastnak se je v kolumni v časopisu Dnevnik odzval na sporočilo nemške obrambne ministrice, da Nemčija v skladu z odločitvijo vrhunskega srečanja Nata s 14. junija na mejo z Rusijo pošilja svoje tanke. Zapisal je, da NATO ne bi mogel bolj primerno zaznamovati 75. obletnice nemške invazije na Sovjetsko zvezo 21. junija 1941.

Mastnak je opozoril, da je odločitev Nata in Nemčije skrb vzbujajoča. Ob tej priložnosti je spomnil na povezave med ZDA in nacistično Nemčijo do druge svetovne vojne. ZDA so dolgo vztrajale pri nevtralnosti in so se na vojno v Evropi začele pripravljati šele po napadu na Anglijo in Francijo. Ko so se Američani le angažirali proti Nemčiji, so postale pomembne ugotovitve intelektualcev, ki so začeli kot uslužbenci ameriške obveščevalne agencije OSS intenzivno preučevati nacistični režim.

Kot piše v prispevku, so intelektualci ugotavljali, da so bili za razvoj dogodkov v Nemčiji, ki so pripeljali do vsesplošne vojne, v zadnji instanci odgovorni nemški industrialci in poslovne grupacije. Ob tem se je izkazalo, da so bili med seboj močno prepleteni nemški in ameriški industrijski ter finančni interesi. ZDA so imele močne gospodarske interese v Nemčiji že ob koncu prve svetovne vojne, ko je ameriška delegacija na mirovnih pogajanjih v Versaillesu nasprotovala visokim vojnim reparacijam. Zagovarjala je čimprejšnji zagon nemškega gospodarstva, saj so ZDA videle Nemčijo kot nekakšen branik pred boljševistično Rusijo ter »aziatstvom« oziroma »proletarskim despotizmom« v srednji in vzhodni Evropi, kar je pozneje v 30. letih zagovarjal tudi nacistični ideolog Alfred Rosenberg, razlaga Mastnak.

Američani so tako med obema vojnama po posebni finančni shemi posojali denar Nemčiji, ki je odplačevala reparacije evropskim državam zmagovalkam, te pa so hkrati vračale posojila Američanom, ki so svoj kapital spet investirali v Nemčiji. Nemčija je bila najpomembnejši ameriški trg, med poslovno elito dveh ducatov ameriških bank in podjetij ter nemških koncernov in kartelov pa so se spletli tesni prijateljski in poslovni odnosi, ki so še dolgo ključno vplivali na razvoj političnih dogodkov, opozarja.

Sociolog nato poudarja, da se je poslovno sodelovanje ohranilo celo med vojno, čeprav v nekoliko ohromljeni obliki: Kot se je izkazalo v vladni preiskavi, ki jo je vojno in zunanje ministrstvo v navezavi z Wall Streetom skušalo preprečiti, sta bila General Motors in Ford celo glavna proizvajalca nemških tankov, obenem pa so nekatere ameriške firme omejevale proizvodnjo strateških materialov za ZDA in zaveznike. Američani so se zvesto držali pogodb in dogovorov, medtem ko so nemški bankirji in industrialci že profitirali od sodelovanja s Hitlerjem, ko so pridobivali judovsko lastnino, ropali okupirane države ter služili na račun prisilnih delavcev in taboriščnikov, poudarja v prispevku.

Mastnak poudarja vlogo finančnega ministra Morghentaua, ki je zaščitil preiskovalce in sklenil, da bi bilo potrebno po vojni potrebno razpustiti tudi industrijo in banke, ki so podpirale naciste, sicer bi obstajala možnost izbruha tretje svetovne vojne v prihodnosti. »Morghentaua so se Nemci bali bolj od zavezniških letal, ki so sicer najuspešneje bombardirala delavske četrti. Industrijski obrati so bili minimalno prizadeti. Ekonomist Galbraith, ki je po vojni izdelal oceno uspešnosti zavezniškega bombardiranja, je s tem v zvezi govoril o njegovem 'grdem razrednem vidiku',« razlaga avtor prispevka. Ministra je doma napadel New York Times, ki je proti njemu citiral celo Goebbelsa.

Po vojni so tako nemško industrijo in gospodarstvo v bistvu ohranili in ju zagnali po novem modelu ordoliberalne freiburške šole, Nemčijo pa so postavili v središče evropske integracije pod taktirko Washingtona in vse skupaj dopolnili z zvezo NATO. Tako Mastnak piše, da se pravzaprav uresničujejo strahovi Morgenthaua – ta je opozarjal, da bi ohranitev gospodarsko-industrijske baze Nemčije pripeljala v nevarnost tretje svetovne vojne. »Ko so Nemci davili Grčijo, smo si mislili, da se zdaj oporajo na banke, ne več na tanke. Zdaj spet prihajajo tudi s tanki – pod okriljem Nata, pod ameriškim vodstvom,« zaključuje.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.