Life: Evropa se ni mogla odpovedati ruski nafti in plinu

Evropska komisija si je v zadnjem desetletju prizadevala za znižanje odvisnosti držav EU od uvoza ruskega plina, vendar ji to ni ravno uspelo, saj se je količina ruskega plina v pokrivanju evropskih potreb celo povečala, zlasti v vzhodni Evropi.

Evropska komisija si je v zadnjih desetih letih prizadevala za bistveno znižanje odvisnosti od vodilnih izvoznikov energetskih virov, tudi Rusije, vendar ji to ni ravno uspelo, pišejo na portalu Life.

Med evropskim establišmentom so se prve ideje o zaustavitvi povečanja kupovanja ruskega plina začele pojavljati po letu 2000, ko je Evropa že več let zapored zniževala uporabo okolju škodljivih naftnih derivatov in se je začela usmerjati na bolj »zelen« plin in na alternativne vire energije. Vendar pa se je odvisnost Evrope od ruskega plina v zadnjih letih dejansko povečala, saj je Evropa leta 2005 iz Rusije uvažala okoli 161 milijard kubičnih metrov oziroma 27% potreb po plinu, leta 2016 pa že 34% potreb oziroma 180 milijard kubičnih metrov plina, piše avtor prispevka z naslovom Nesmiseln boj: Evropa se ni mogla odpovedati ruski nafti in plinu.

Načrtovano strategijo »energetske varnosti« je vodila Evropska komisija, ki je načrtovala diverzifikacijo uvoza plina, zlasti z izgradnjo plinovodov znotraj EU in odkupovanja plina od drugih držav poleg že obstoječih virov iz Rusije in Alžirije. Za merjenje diverzifikacije je pripravila tudi poseben indeks koncentracije dobaviteljev (SCI). Leta 2015 je bila ustanovljena tudi Energetska zveza, ki bi lahko nadzorovala vse plinske tokove v EU. Od leta 2005 do 2015 se je omenjeni indeks SCI povečal z 8,1 na 9,7, kar kaže celo na povečano koncentracijo dobaviteljev.

Glede na posamezne članice je indeks nižji od 10 zlasti pri državah z visoko energetsko samooskrbo (Danska, Velika Britanija), nakupi pri drugih članicah (Luksemburg) in nizkim deležem fosilnih goriv (Francija). Medtem pa imajo nekatere države vzhodne Evrope indeks nad 60, saj se zanašajo na Rusijo kot glavni vir svojega uvoza. Evropska komisija kot glavne »poraženke« pri izvajanju svoje strategije raznolikosti virov označuje Bolgarijo, Hrvaško, Estonijo, Finsko, Madžarsko, Litvo in Slovaško.

Zanje navaja, da »se zanašajo na največjega dobavitelja plina v Evropo – Rusijo – pri večini plina in tudi nafte … kar pomeni okrepljeno odvisnost od enega podjetja [Gazprom]«. Za glavno »rekordeko« so navedli Madžarsko, ki od leta 2014 celo kupuje plin izključno v Rusiji. Noland Theisen z madžarskega Regionalnega raziskovalnega centra za energetsko politiko je pojasnil, da je odvisnost vzhodnih držav od Rusije zlasti zasluga že obstoječe infrastrukture, pa tudi relativno ugodnih dolgoročnih pogodb.

»Medtem pa se je del vzhodnoevropskih držav vendarle uspel vpisati v prvo deseterico 'odličnikov' energetske reforme EU. Na primer, Slovenija, velika stranka Gazproma, do danes postopoma znižuje svoje nakupe. Po podatkih Gazprom-eksporta so od leta 2005 do leta 2015 padli z 0,67 na 0,48 milijard kubičnih metrov plina na leto,« razkrivajo na ruskem portalu. 22 držav je uspelo znižati svoj uvoz iz držav izven EU tudi s pomočjo razvijanja alternativnih virov energije, še navaja avtor prispevka.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.