RuBaltic.ru: »Pribaltik, uči se, kako je Slovenija postala zgodba o uspehu«

Valery Šarifulin/TASS
Ruski analitični portal RuBaltic.ru je v svoji seriji »pravih in ne izmišljenih« gospodarskih zgodb o uspehu včeraj predstavil članek, v katerem kot pozitiven primer izpostavlja Slovenijo. Avtor prispevka je prepričan, da gre Sloveniji dokaj dobro in to zato, ker v tranziciji po padcu socializma ni šla v takšno »šok terapijo«, kot je šla večina držav vzhodne Evrope, danes pa je njena napaka v tem, ker se je začela zgledovati po njihovi poti. Preberite si, kako na Slovenijo in njeno gospodarstvo gledajo z vzhoda.

Pri portalu RuBaltic.ru so zapisali prepričanje, da je Slovenija danes uspešna ravno zato, ker je delovala drugače od držav Pribaltika in je ob zamenjavi sistema zavrnila radikalne tržne reforme po receptih Mednarodnega denarnega sklada ter druge procese, ki so se med tranzicijo dogajali ob »šok terapijah« v drugih postsocialističnih državah.

Na začetku članka avtor Aleksander Nosovič piše, da imata Slovenija in Pribaltik veliko skupnega. V času Sovjetske zveze in Jugoslavije so tako na tri pribaltske republike (Estonija, Latvija, Litva) kot na Slovenijo gledali kot na »naš mali Zahod«, tako pribaltske republike kot Slovenija so uživale najvišji življenjski standard v nekdanjih skupnih državah in vse so »kot prve pobegnile iz svojih držav, kakor se je nakazala možnost razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije«, vse po relativno mirni poti. Tudi po razpadu skupnih držav se skupne značilnosti nadaljujejo, saj v nobeni od štirih novih neodvisnih držav ni prišlo do zamenjave elit in so »države vodili včerajšnji komunisti«, ki so jih pripeljali v Evropsko unijo in zvezo NATO. Prav tako vse štiri veljajo za tranzitne države, piše avtor prispevka. Toda, kot nadaljuje, rezultati četrt stoletja pozneje niso enaki, saj so Slovenija in pribaltske države izbrale drugačno pot razvoja.

Slovenijo je postavil ob bok Češki – obe je označil za najuspešnejši postsocialistični državi, ki po življenjskem standardu prehitevata tudi Grčijo in Portugalsko. Baltske države pa je uvrstil med najrevnejše države »Nove Evrope« ob Bolgariji in Romuniji. Kot izpostavlja Nosovič, se je slovensko gospodarstvo usmerilo na izvoz, struktura gospodarstva je postala podobna zahodni in ohranil se je dokaj visok delež industrije (po njegovem pisanju znaša 40%). »V 90. letih se je uspela izogniti deindustrializaciji, uspela je posodobiti in prilagoditi industrijo iz časov socializma in dvomilijonska država danes izvaža visokotehnološke industrijske izdelke,« menijo pri ruskem portalu. Kot primer znane slovenske znamke izpostavljajo Gorenje, znanega proizvajalca bele tehnike, ki veliko večino svojih proizvodov izvaža po svetu.

»Gorenje je bilo ustanovljeno leta 1950, v socializmu, toda po razpadu Jugoslavije nikomur v slovenski vladi ni prišlo na pamet, da bi tovarno razglasili za 'jugoslovansko pošast' in pripomogli k njenemu zaprtju, kot se je to dogajalo s sovjetskimi tovarnami v Latviji. Zato danes obstajajo električni štedilniki Gorenje, pametni telefoni VEF pa ne,« se je nato pisec obrnil proti izkušnjam pribaltskih držav.

Nosovič piše, da je prva ključna razlika v tem, da je Slovenija izbrala drugačen model razvoja od »baltske poti«. Zavrnila je »šok terapijo« po receptih Mednarodnega denarnega sklada, »iz Ljubljane je nagnala ameriške svetovalce« (morda referenca na neuveljavljen Sachsov model tranzicije, op. RBTH) in »izvedla socialno usmerjeno postopno preobrazbo z upoštevanjem življenjskega standarda prebivalcev« (slovenske socialne programe denimo primerja s skandinavskimi, pri privatizaciji pa izpostavlja, da so velik del lastništva dobili delavci, op. RBTH). Prepričan je, da je šlo Slovencem bolje kot Baltom zato, ker takrat niso nekritično poslušali pohval in kritik iz tujine, ampak ravnali tako, kot se jim je zdelo pravilno. Pri ruskem portalu so dodatno izpostavili, da je Slovenija uspela ohraniti približno enako število ljudi, ki jih država potrebuje za svoj razvoj, medtem ko so se pribaltske države soočale z množično emigracijo prebivalstva zaradi zapiranja tovarn in slabe sociale.

A vendar bi slovenski bralec lahko pripomnil, da Sloveniji danes le ne gre tako dobro, kot je bilo mogoče prebrati v teh vrsticah. Nosovič je mnenja, da je glavna strateška zmota Slovenije v tem, da je sčasoma začela delati enake napake, kot so jih prej delali v Pribaltiku. Po vstopu v Evropsko unijo so začeli prihajati poceni krediti in začelo se je nekritično sprejemanje tujih investitorjev, kar je prizadejalo bolečine ob izbruhu krize leta 2008. Državo zapuščajo investitorji, banke so v krizi in ne morejo dobiti nazaj kreditov, zaradi evra pa država nima instrumentov za regulacijo valute, kar bi lahko ublažilo stanje v gospodarstvu, meni pisec ruskega portala. »Danes je brezposelnost zajela vsakega desetega, v državi so bili množični protesti, državo pa je dohitela Češka, ki je domiselno zavrnila evro in ohranila češko krono«.

Pa vendar, tudi za čas po krizi avtor meni, da je Slovenija ravnala bolje za gospodarstvo in manj boleče za prebivalstvo kot pribaltske države, temu primerne so bile posledice krize, ob kateri se je spet močno povečalo izseljevanje iz Latvije, Litve in Estonije. Nosovič meni, da je Slovenija praktično edine država vzhodne Evrope, ki je delovala bolj samostojno od pritiskov velikih zahodnih držav in s tem veliko pridobila. Poleg že opisanega kot primer "suverenosti" izpostavlja tudi to, da ni bila pripravljena zapreti svoje jedrske elektrarne Krško.

Ruski avtor vse skupaj poveže še s polpreteklo zgodovino. Med drugo svetovno vojno v Sloveniji, ki so si jo razdelili okupatorji, so Slovenci organizirali samostojen partizanski boj, današnje potvarjanje zgodovinskih dejstev pa se ne more primerjati s pribaltskim, kjer se na shodih slavijo enote SS-a, razmišlja. V Sloveniji ni resne možnosti za prepoved komunističnih simbolov, ohranila so se mnoga geografska imena v zvezi s Titom, Jugoslavijo pa pač spoštujejo kot pomembno obdobje svoje zgodovine, v katerem so Slovenci dobili možnost nacionalne avtonomije ter razvoja svojega jezika in kulture, nadaljuje svoje pisanje.

»Majhnemu narodu niso potrebni kompleksi in fobije. Če je narod močan in čuti svojo uspešnost, potem nima potrebe, da bi se imel za večno žrtev Zgodovine,« je v prispevku na ruskem portalu sklenil Aleksander Nosovič.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.