Kakšno Evropsko unijo potrebuje Rusija?

Konstantin Maler
Ali uradna Moskva hrepeni po dezintegraciji Evropske unije, ali pa nemara Rusiji bolj odgovarja močan in učinkovit partner pri reševanju številnih akutnih vprašanj svetovne politike, zlasti pa pri izzivu evropske varnosti?

V zadnjem času evropski politiki v evropskih medijih zelo pogosto izražajo prepričanje, da je Rusija zainteresirana za dezintegracijo in slabljenje Evropske unije, kar naj bi poskušala doseči na različne načine. V podkrepitev omenjene teze pravijo, da Moskvi bolj ustreza reševanje celotnega niza problemov na bilateralnem nivoju; s posameznimi evropskimi državami, ne pa na vseevropski ravni. Kot argument navajajo tudi financiranje desničarskih strank s strani Rusije. Dejstvo je, da Rusiji v novonastali situaciji na prvi pogled dejansko najbolj ustreza, da sodeluje samo s tistimi državami in političnimi silami v Evropski uniji, ki so zainteresirane za konstruktivno sodelovanje, vendar to nikakor ne pomeni, da si Moskva želi razpada ali pa vsaj znatnega slabljenja Evropske unije.

Ravno nasprotno. Naj se zdi še tako paradoksalno, je takšna perspektiva v nasprotju s pragmatičnimi interesi Rusije. Še več, današnje težave v odnosu z Evropsko unijo v Rusiji obravnavajo kot posledico slabljenja EU, ne pa njene krepitve. Trenutno slabo stanje rusko-evropskih odnosov je v marsičem posledica procesa dezintegracije in fragmentacije, ki se v Evropski uniji odvija že vse od leta 2000.

Partner pri varnostnih vprašanjih

V prvi vrsti Rusija potrebuje močno Evropsko unijo kot partnerja pri vprašanjih evropske varnosti. Samo močna Evropska unija lahko učinkovito vpliva na Ukrajino, naj sodeluje pri obravnavanju ključnih problemov varnosti (Sporazum o omejevanju sistema protiraketne obrambe, Sporazum o neširjenju jedrskega orožja, Sporazum o raketah srednjega in malega dometa, Sporazum o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, kontrola oboroževanja na evropski celini, širjenje infrastrukture zveze Nato v vzhodni Evropi) in je učinkovit partner pri pripravi in oblikovanju sistema evropske varnosti na celini ter konkretno pri ustreznih pravilih igre v odnosu do držav iz skupnega sosedstva. Učinkovita in samozavestna Evropska unija bo manj nagnjena k obravnavi Rusije kot zunanje grožnje, zato te predstave ne bo napihovala do skrajnih razsežnosti in iz nje delala “povezovalnega zunanjega dejavnika“.

Nasprotno šibka Evropska unija sama po sebi predstavlja problem evropske varnosti. Instinktivno gravitira k Združenim državam Amerike in Američane poziva, da še naprej krepijo svojo vlogo v evropski varnosti, ter svojo vojaško prisotnost v vzhodni Evropi. Zaradi tega se na celini poglablja geopolitični in vojaškopolitični razkol. Oslabljena Evropska unija, ki ni sposobna oblikovati enotne zunanje politike, ne more vplivati na Ukrajino in nanjo pritisniti, naj uresniči sporazum iz Minska, niti se ne more dogovoriti z Rusijo o pravilih igre glede pogleda na države iz skupnega sosedstva. Poleg tega v trenutnem stanju niti teoretsko ni sposobna oblikovati nove politike na vzhodu, kjer je  dosedanja politika vzhodnega partnerstva doživela očiten fiasko.

Napačno je misliti, da šibka in razdrobljena Evrpska unija vodi bolj dobronamerno politiko do Rusije kot pa močna in konsolidirana. V resnici šibka EU teži, da Rusijo izkoristi kot “povezovalni vezni člen” in umetno kultivira predstavo o Rusiji kot grožnji, kar je do izraza prišlo zlasti v času ukrajinske krize ( (2014-2015). Poleg tega imajo v fragmentirani in razdeljeni Evropi največ vpliva na sprejemanje odločitev in sprejetje skupnega imenovalca prav države, ki so najbolj protirusko nastrojene – v prvi vrsti poljska in baltska trojka, v močni Evropski uniji pa omenjenim državam pripada drugorazredna vloga. 

Privlačnost Evrope je odvisna od Rusije

Močna Evropska unija bi Rusiji prišla prav pri reševanju problemov Bližnjega vzhoda. Samo v primeru, da postane učinkovit globalni akter, ki je sposoben voditi skupno zunanjo politiko, je Evropska unija sposobna disciplinirati Turčijo, Savdsko Arabijo in Iran ter omogočiti ustvarjanje novega mednarodnega političnega reda na Bližnjem vzhodu, pri čemer bi sodelovale tudi zgoraj izpostavljene države. Šibka Evropska unija, ki ni sposobna realizirati učinkovite migracijske in protiteroristične politike, samo razpihuje bližnjevzhodni požar, očiten dokaz za to pa so dogajanja med leti 2011-2015.

Poleg tega lahko samo Evropska unija, ki nastopa kot eden od globalnih centrov moči, oslabi tendenco globalne delitve sveta na dve veliki politično-gospodarski skupnosti in prispeva, da svet postane bolj uravnotežen. Konsolidirana Evropska unija bo bolj samozavesten pogajalec z Združenimi državami Amerike kar se tiče Transatlantskega trgovinskega in investicijskega partnerstva (TTIP), hkrati pa tudi partner, ki bo zanimiv za Kitajsko. Povsem drugače se bo šibka Evropska unija tako politično kot gospodarsko bolj podrejala Washingtonu in bo tudi sama postala močan faktor globalne delitve.

Privlačnost Evropske unije za postsovjetski prostor je verjetno bolj odvisna od Rusije in Evrazijske gospodarske skupnosti kot od same Evropske unije. Če bo Moskva uspela izvesti potrebne notranje reforme in bo postala zgled svojim najbližjim sosedom ter bo spretno instrumentalizirala objektivno odvisnost postsovjetskega prostora od Rusije in Evrazijske integracije, potem Evropska unija za Rusijo ne more predstavljati nikakršne grožnje.

Dmitrij Suslov, namestnik direktorja Centra za kompleksna evropska in mednarodna raziskovanja Nacionalne raziskovalne univerze „Visoka šola ekonomije“ ter programski direktor kluba „Valdaj“.

Original članka: Lenta.ru

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.